Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 45 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov