Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


18.02.2019

Andrej Arko: Odkrušek

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Alenka Resman Langus.


18.02.2019

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


11.02.2019

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Joan Didion: Leto čudodelnih misli

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.02.2019

Pablo Neruda: Tvojih nog se dotikam v senci

Avtor recenzije: Aljaž Koprinvikar Bere Jure Franko.


04.02.2019

Andraž Teršek: Razmetanost pozlačenega drobca

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


04.02.2019

Péter Nádas: Vzporedne zgodbe

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


04.02.2019

Darka Zvonar Predan: Boris Pahor - najini pogovori

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere Jure Franko.


04.02.2019

Mirana Likar: Bibavica

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


13.01.2019

Jana Menger & Rok Vevar: MERILCI BREMEN

Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.


28.01.2019

Radoslav Parušev: Od znotraj

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


28.01.2019

Zdeňka Kalnicka: Prevpraševanja o filozofiji z vidika spola

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.


28.01.2019

Sandra Cisneros: Hiša v Ulici Mango

Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


28.01.2019

Ivo Svetina: Iz kitajskega zvezka 2013

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


14.12.2018

SNG Nova Gorica - Shakespeare: Macbeth

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Ivo Svetina: V imenu matere

Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.


13.01.2019

SNG Drama Ljubljana - Čehov: Ivanov

Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.


21.01.2019

Kramberger, Jelenko, Steinbeck, Jovanović

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.


21.01.2019

Aleš Jelenko: (Ne)obstoj

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


Stran 90 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov