Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov