Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov