Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
Vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji.
Franz Jägerstätter je bil preprost avstrijski kmet iz Južne Tirolske, ki se je po opravljenem obveznem naborništvu tik pred 2. svetovno vojno uprl prisegi zvestobe Hitlerju in vpoklicu v nemško vojno. Zaradi svojega dvoma v upravičenost vojne in vztrajanja pri odločitvi je bil zaprt v Berlinu in se je moral po kratkem sojenju soočiti s smrtno kaznijo.
Film Skrito življenje je posnet po resnični zgodbi in se osredotoča na nekaj let življenja Franza Jägerstätterja in njegove žene Fani. S skoraj tremi urami je zaenkrat najdaljši film perfekcionista Terrencea Malicka, enega od velikanov umetniškega preroda ameriškega filma iz 70. let. V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz samih nasprotij – Skrito življenje je vojni film, a v njem ni izstreljen niti en naboj, in je globoka intimna drama, ki se ukvarja s ključnimi družbenimi vprašanji. Film je večinoma postavljen v idiličen vaški milje in s tem tudi raziskuje mikrokozmos podeželske skupnosti, hkrati pa govori o preseganju lastnih okvirov in okolja ter o pasteh množične psihoze, kar ga dela za trajno aktualnega. Ukvarja se s pomenom in zmožnostjo sočutja; Franz se ob ogledu vojaških filmskih dnevnikov nenadoma vpraša, če niso pravi junaki nemara tisti na drugi strani, ki se upirajo osvajanju Wermachta in branijo svoje domove, kot bi ga bil pripravljen braniti tudi sam. S čimer nakazuje, da so pravi patrioti pogosto na drugi strani tiste najbolj očitne strani ...
Terrence Malick nežno in hkrati radikalno koplje po temeljnih civilizacijskih dilemah, po vprašanjih in niansah zasebne morale in javne etike sredi posurovelega časa, in najbrž ne bo preveč pompozno, če Skrito življenje označimo kar za tirolsko Antigono. Oziroma za poetični vizualni esej o mlinih zgodovine in avtonomiji posameznika.
Na osnovni ravni film teži k avtentičnosti do te mere, da je večinoma posnet na lokacijah, kjer se je nahajal Jägerstätter. V glavnih vlogah nastopata August Diehl in Valerie Pachner in tudi sicer predstavlja prevladujoč del igralske ekipe nemško govoreča zasedba – zato mi je nerazumljiva odločitev za angleščino ... A hkrati je seveda jasno, da ta osnovna, povsem realistična raven ni Malickov cilj; če kaj, bi ga lahko imeli za predstavnika tistega, kar je mladi Paul Schrader v svoji znameniti knjigi označil za »transcendentalni film«. Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celosten pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen. A bilo bi obenem skrajno nespodobno odpovedovati mu pravico do lastnega izraza.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov