Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Maja Moll in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Peter Semolič, eden najvidnejših glasov slovenske poezije devetdesetih let prejšnjega stoletja in vsestranski literarni ustvarjalec, čigar opus poleg poezije zajema tudi prozo, esejistiko, dramatiko in prevode iz angleščine, francoščine, hrvaščine in srbščine, je svojo prvo pesniško zbirko Tamariša izdal v letu slovenske samostojnosti. Od takrat se pesniških zbirk nabralo več kot ducat. Zanje je prejel več nagrad, med drugim nagrado kristal Vilenice in nagrado Prešernovega sklada. Njegovo delo je prevedeno v več tujih jezikov in vključeno v desetine antologij tako doma kot v tujini.
Pesmi v zbirki Robovi nas vodijo čez kolektivni krajevni, zgodovinski in celo mitološki imaginarij, skupen sprva zgolj prebivalcem okolice Ljubljane, v nadaljevanju pa nato celotne države. Mnoge pesmi se nanašajo na Obalo, kar ne preseneča, ko na koncu zbirke beremo, da je nastajala na Lavrici in v Kopru. Že v drugi pesmi avtor vpelje tudi političen kontekst polpretekle zgodovine svoje domovine. Vpletenost političnega imaginarija dvajsetega stoletja daje zbirki občasno anahronističen nadih. Čeprav njegovi poeziji nikakor ne bi mogli očitati apolitičnosti, pa je ponekod presenetljivo nazorsko eklektična.
Kako globoko smo že v procesu novega
vala izumiranja? Gladina morja narašča,
toda tu smo previsoko, da bi si lahko kdaj
obetali plaže namesto trgov in parkirišč.In letos sploh nimamo takšne vročine.
Po nočni nevihti so Alpe na dosegu roke.
Mlad oče našteva sinu imena vrhov.
Spomniš se, da naj bi nas papiga vse preživela.
Kljub politični izpričanosti se ponekod z ironijo spretno izmika dokončni opredelitvi. Značilna je sonavzočnost geografske in časovne konkretizacije, realpolitike in kljuvajočega zavedanja minljivosti. Stvarno in vsakdanje se kaže kot čisto nasprotje eksistencialnih tem, vendar so pravzaprav te tiste, katerim avtor posveča najglobljo pozornost. Med osrednjimi vprašanji je tudi vprašanje o mestu literature in o jeziku kot meji našega sveta. Pogoste so medbesedilne navezave in sklicevanja na osebnosti iz akademske in popkulturne sfere. Jezik je vsakdanji, včasih celo banalen. V pesmih, ki opisujejo živalski svet, naletimo na temu ustrezno biološko izrazje, v tistih, ki sarkastično slikajo sodobno družbeno življenje, pa nove besede instagramske dobe. Čeprav odsotnost odgovorov vedno znova vznemirja, je na koncu morda tudi v tem neka lepota. Morda edina lepota, ki si jo lahko obetamo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov