Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov