Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

10.08.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020

Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.

V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:

»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«

Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.

Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.

Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).

To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

10.08.2020

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.

Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020

Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.

V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:

»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«

Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.

Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.

Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).

To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.


16.09.2019

Samo Kreutz: Ristanc čez pločnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


16.09.2019

Aleš Gabrič: V senci politike

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


15.09.2019

Goran Vojnović: Rajzefiber v Prešernovem gledališču Kranj

Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501


13.09.2019

Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec: Hevreka!

Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


09.09.2019

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


09.09.2019

Emil Filipčič: Moto

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


09.09.2019

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


07.09.2019

Umetnost je omara

Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


Stran 83 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov