Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Jure Franko.
Prevedla Tadeje Spruk; LUD Šerpa, 2020
Leta 2018 je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk v zbirki Stopinje pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšla zbirka kratkih zgodb Loterija in druge zgodbe ameriške pisateljice Shirley Jackson. V slovenskem literarnem prostoru žal nimamo nagrade za najboljšo prevedeno knjigo; če bi jo imeli, bi bila omenjena zbirka verjetno v ožjem izboru. Večina njenih zgodb se namreč odlikuje z izjemno pretanjenim stopnjevanjem napetosti: na začetku je lahko vsakdanja podoba, da bolj vsakdanja ne bi mogla biti, toda iz vrstice v vrstico se razvija bodisi stiska junakinje (te v pisateljičinem pripovednem svetu prevladujejo), bodisi se razkriva resnična narava družbene psihopatologije. V antološki zgodbi Loterija je uvodna podoba naravnost idilična, vrsta drobcev sugerira normalnost prikazanega sveta, njegovo urejenosti in prijaznost, že kar kičasto. Loterija, ki naj bi potekala tisto nedeljsko dopoldne, se bo – na primer – končala do opoldne, kar bo udeležencem omogočilo, da pravočasno pridejo na nedeljsko kosilo. In potem avtorica iz vrstice v vrstico po ščepcih dodaja nove in nove podatke, ki razkrajajo podobo normalnosti in razkrivajo, kaj se skriva pod povrhnjico.
V romanu V hiši med hribi straši je pisateljica na prvi pogled uporabila diametralno nasprotno pripovedno taktiko. Že naslov opozarja, da v besedilu obstaja vir strahu, zla. Da gre res za nekaj zlega, priča tudi raziskovalni projekt: doktor filozofije John Montague namerava preučevati nadnaravne pojave v odročni hiši, zato je hišo najel in vanjo povabil še tri sodelavce, bodočega dediča hiše Luka Sandersona ter Eleanor Vance in Theodoro (njenega priimka pripovedovalka ne zaupa bralcu). Njihovi motivi so različni. Še najbolj je predstavljena Eleanor, ki jo pripovedovalka spremlja od blizu, zelo od blizu. Bralec tako izve, da je trdno odločena, da bo sodelovala pri eksperimentu; simptom njene trdne odločenosti je med drugim ta, da kot solastnica sestri ukrade avto in se z njim napoti v oddaljeno hišo. Seveda Shirley Jackson psihološko pojasni tudi druge romaneskne like, njihove motive za sodelovanje v nenavadnem in tveganem eksperimentu. Hiša med hribi namreč ni navadna hiša; nasprotno, spremlja jo zlovešč sloves, predvsem pa je nekaj posebnega v arhitekturnem pogledu. Avtor eksperimenta in njegovi sodelavci hitro ugotovijo nekatere njene anomalije, občutijo njene nenavadnosti, zlasti nelinearno razporeditev prostorov, dodatno pa jih vznemiri tudi krčevito vedenje oskrbnika hiše in njegove soproge, kuharice. Skratka, po kratki psihološki predstavitvi udeležencev eksperimenta, ki jih bralec, vajen žanrske produkcije, lahko razbira kot bodoče žrtve, sledi zelo nazoren, otipljiv, sugestiven, vizualno bogat opis hiše, zla na sebi, ki je iz vrstice v vrstico bolj nazoren. Videti je, da je Shirley Jackson svoj literarni svet tokrat res obrnila na glavo in da so na začetku nenormalnost, ekscesnost, nevarnost, grožnja … Prvo poglavje je celo sklenila s kratkim odstavkom, ki v natančnem prevodu Tadeje Spruk zveni takole:
»Hiša je bila zlovešča. Zmrazilo jo je, v njene misli pa so same od sebe privrele besede: hiša med hribi je zlovešča, sprevržena je, pri priči se spravi od tod.«
Odstavek se res začne s konstativom, z ugotovitvijo 'Hiša je bila zlovešča'. Toda že v nadaljevanju odstavka se na prvi pogled objektivno dejstvo subjektivizira in tisto, kar naj bi izrekel vsevedni pripovedovalec, je pravzaprav Eleanorin osebni pogled. In tak pripovedni prijem pisateljica diskretno in dosledno uporablja. Resda niza nove in nove indice, da je hiša med hribi strašljiva, neprijetna, nevarna, sovražna, toda objektivne opise – v narekovajih – relativizira, počloveči, individualizira s tretjeosebno personalno perspektivo. Kar je na začetku videti nekaj neznosnega na sebi, v teku romana postaja bolj in bolj Eleanorin pogled oziroma Eleanora. Nenadoma ni več hiša tisti neznosni drugi, ki pritiska na prišleke, ampak je neznosnost, tesnoba ponotranjena, hiša pa je zgolj medij njenih manifestacij.
Pisateljica tako radikalno sprevrne bralčeva pričakovanja, vsekakor pa pritegne njegovo pozornost z galerijo psiholoških portretov. Zelo živi so dialogi med udeleženci eksperimenta, ki prehajajo iz konvencionalnih v čustveno intenzivne. Včasih avtorica ponudi kak drobec, ki bralcu omogoči, da ugiba o vzrokih reakcij posameznih romanesknih likov, občasno pa kaj samo nakaže, morebitni dogodek ali ljubezen med liki pa izpusti. Kakšno je, na primer, razmerje med Eleanor in Theodoro, je uganka. Je Eleanor zaradi svojih čustvenih stisk videla v njunem odnosu več, kot se je zgodilo, ali pa se je kaj zgodilo in se je Theodora zadovoljila s tem (v nasprotju Eleanor, ki je nanjo bolj in bolj navezana)? Odprtih mest je v romanu V hiši med hribi straši še nekaj in bralec je v nekoliko podobni vlogi kot udeleženci eksperimenta.
Shirley Jackson je napisala roman, ki prepriča s sugestivnimi opisi hiše, pretanjenimi interakcijami med njenimi prebivalci in s psihološkim portretom antijunakinje, ki ni prekršila nobene zapovedi, vendar je bil vstop v hišo zanjo usoden (primerjave z antijunakinjo Hitchcockovega filma Psiho so seveda prehitre).
To pa vsaj nekoliko pojasni, zakaj Shirley Jackson berejo bralke in bralci.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov