Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

LUD Šerpa, Ljubljana, 2020

Roman Boruta Kraševca Agni ima dobro izpeljano fabulo, premišljeno karakterizacijo književnih oseb, občutek za jezik in niz literarnih referenc, ki so dosledno povezani s potekom pripovedi. Najbolj uspešno pa je podiranje različnih meja in zavedanje, kaj patriarhat še vedno pomeni.

Roman bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na popolno potujitev, opisnost samega dogajanja, ki se odvija na različnih krajih. Pri tem ne gre zanemariti vpliva znanega ruskega formalista Šklovskega. Kraševec njegovo teorijo vpleta v opise dogodkov, ki so predvsem odzivi prvinskosti, nagonskosti in brutalnosti. Vse to pa lahko počneta tako žival kot človek. Prej omenjena distanciranost je izpeljana jezikovno dovršeno in mehansko natančno. Po drugi strani pa so v romanu tudi poetični in ironični odlomki. S slednjimi avtor poživlja posamezne dogajalne loke, poetični pa se navezujejo zlasti na polpretekle družinske dogodke in so zastavljeni kot minljivost, ki je ni mogoče vrniti. Avtor na srečo ne zaide v pretirano sentimentalnost. Domiselna je raba medmetov, ki se pojavljajo, in nekateri tudi ponavljajo, od živali, ljudi in predmetov ter tudi namigujejo na potek v romanu in na medosebne odnose.

Roman Agni smiselno odpira in izpeljuje veliko tem in razmislekov. Pozornost bi usmerila na raven živali, človeka in rastlinstva. Vse troje se prepleta in je odvisno drugo od drugega. Avtor v ospredje postavlja slo, silo, ki bolj ali manj usmerja osrednje dogajanje v zgodbi. Tako so kunci, ki jih vzrejajo na kmetiji protagonistov, enaki človeku in slaku, ki ga želi ukrotiti glavni junak Ivan. To mu seveda ne uspe:

»Beseda slak, je pomislil, izvira iz besede sla. Menda mu korenine, tanke bele gliste, segajo v sam pekel. Če ga puliš, se v zemlji pretrga in iz pretrganih koščkov zrastejo novi slački. Z vilami je privzdignil grudo zemlje in jo previdno zdrobil, da se koreninice ne bi potrgale. Toda segale so še globlje. Kopal je in kopal, a jim ni prišel do konca.«

Nič drugače ni z izbiro živali, s kunci, o katerih obstaja veliko rekov o spolni sli in moči, ki jo imajo. Kraševec vzporeja predvsem človeške in živalske svetove, ki so srhljivi in se med sabo ne razlikujejo kaj dosti.

Avtor je premislil literarne like, tako živalske kot človeške. Nič kaj ni prizaneseno predvsem patriarhatu, saj oče, mož, svak, gozdni inženir, lovec, skratka nekdo, ki želi imeti vse zase, izgubi vsakršno moč. Zaradi lastnega gona, a brez avtorjevega moraliziranja. Pomembno mesto imajo ženske, ki so bistre, izobražene, praktične, čutne in gonilna sila vsega dogajanja. Vse pa je označil kot bitja, ki so tu in zdaj, z vsemi svojimi ambicijami, nagoni, strastmi in poželenji. To je živež na vasi, ki končno niso več samo kmetje, vaški posebneži ali zagrenjeni samotneži.

Kraševec tudi pokritizira starejši prevod naslova Čehovove Utve, se pozabava z zasebnim igralskim življenjem in se poigra z odličnim Magom Johna Fowlesa ter s flobertom oziroma Flaubertom in njegovo Emo. Večkrat se dotakne nenehnega digitalnega nadzora. Medtem pa ves čas spretno operira s pregovorom o ognju in naslovom samega romana, kajti agni pomeni ogenj. Pa naj gre za njegove motnje ali samega boga.

Roman Boruta Kraševca Agni je eden tistih, ki mu ne gre oporekati. Struktura pripovedi je jasno izpeljana, jezik je dovršen in vsak dogodek ali predmet ima svoje mesto. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na slovensko podeželje, kjer se dogaja in odteka življenje rastlin, ljudi in živali. Polnokrvni opisi in potujitve se izmenjujejo premišljeno. Avtor nas prepričljivo vodi v notranja dogajanja junakinj in junaka, ki enkrat kakopak izgubi svoj primat. Roman antipatriarhata v sklepnem dejanju bi lahko rekli, večnem pritlehnem ognju in še nekaterih rečeh, ki se dogajajo v mikrokozmosu in lahko preidejo v vprašujoče okoliščine.