Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov