Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
Roman Charlesa Dickensa iz leta 1850, ki opisuje dogodivščine naslovnega junaka, sedaj v novi filmski preobleki.
Filmska umetnost se že od svojih začetkov ob koncu 19. stoletja izdatno zanaša na literarne priredbe in v tem smislu so dela Charlesa Dickensa neusahljiv vir kakovostnega pripovedovanja. Gole številke same po sebi pričajo o tem, kako nepogrešljivo je bilo v zadnjih 125 letih ime tega britanskega pisatelja na velikem platnu – njegovo Povest o dveh mestih so na filmu uprizorili več kot 5-krat, Veliko pričakovanje več kot 15-krat, Oliverja Twista celo več kot 20-krat. Nova različica Davida Copperfielda, ki od časa nemega filma prav tako šteje že več kot 10 filmskih uprizoritev in jo te dni ponovno gledamo v slovenskih kinih, je tako nekaj povsem pričakovanega.
Režiser Armando Iannucci, ki se je na novo lotil tega avtobiografskega romana iz leta 1850, je v Dickensu pravzaprav našel neke vrste sorodno dušo. 56-letnega škotskega avtorja, znanega po satirični seriji The Thick of It, nastali med letoma 2005 in 2012, in njeni filmski izpeljanki Biti obveščen iz leta 2009, že od nekdaj zaznamuje primerljiva zmes družbene kritike in komedije, kakršne je Dickens veliko uporabil v Davidu Copperfieldu. Ta priredba na mizo dejansko vrže vse adute, kar jih ponuja današnja britanska kinematografija. Resnične lokacije na britanskem jugovzhodu in razkošna kostumografija že same po sebi poskrbijo za prepričljivo upodobitev časa prve polovice 19. stoletja. Impresivna je tudi igralska zasedba, ki poleg režiserjevega zvestega spremljevalca Petra Capaldija združi še Deva Patela, Tildo Swinton, Hugha Laurieja in Bena Whishawa, vsi so tudi na standardno visokem nivoju. Vsaj na produkcijskem nivoju torej Osebna zgodovina Davida Copperfielda uresničuje vse potrebno za vrhunsko priredbo tega klasičnega literarnega dela.
Vendar pa tovrstne zgodovinske drame spregledajo bistveno prvino klasičnih literarnih predlog – dejstvo, da novodobna filmska priredba seveda ne more pričarati avtorjevega literarnega sloga, še manj pa učinka svežine in zgodovinske pomembnosti, ki jo je imel roman v času izida. Drugače rečeno: ker se Iannucci drži dokaj običajnih konvencij filmskega pripovedovanja, je njegov film pravzaprav samo še ena v vrsti številnih kostumskih dram, kakršne se v današnjem času vrstijo v kino dvoranah. Če bi želel film tudi ustvariti podoben vtis prebojnosti, kakršno je premogel Dickensov roman sredi 19. stoletja, bi moral tudi sam estetsko in slogovno zarezati v sodobno filmsko ponudbo, a Iannuccijev film niti približno nima takšnih ambicij. Osebna zgodovina Davida Copperfielda je predvsem izvrstno režiran in odigran film, ki pa je po svojem učinku in namenih obenem tudi sila mlačen, saj je njegov glavni adut še vedno samo referenca na Dickensovo zapuščino. V tem smislu Viharni vrh Andree Arnold izpred devetih let ostaja redek primer sodobnega filma, ki je nekemu klasičnemu in že velikokrat prirejenemu literarnemu delu uspel dati pridih izvirnosti tudi potem, ko je zaživel na filmskem platnu.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Neveljaven email naslov