Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.

Prevedla Nives Vidrih; Kranj : Narava, 2020

Češki pisatelj, dramatik in filmski režiser Vladislav Vančura je živel in ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Novelo Muhasto poletje (sam jo imenuje pripoved) je napisal leta 1926, njegovo življenje se je izteklo leta 1942. Oznaka 'humoristična novela' je splošna in približna, saj besedilo vsebuje še veliko več. Pisatelj s humorjem, ironijo, cinizmom in tudi sarkazmom prikazuje dogajanje v toplicah Krokovi Vari. V opombi je navedeno, da izraz namiguje na Karlove Vare, Krok pa je mitska oseba, sodnik ali vojvoda iz plemena Čehov in oče kneginje Libuše.

Kako bi bilo mogoče razumeti povezanost med očitnostjo in posebno pomensko razsežnostjo? Več žensk in moških različnih poklicev, od kopališkega mojstra in majorja pa vse do akrobata in duhovnika, na vse mogoče načine preživlja dneve, zdaj v kopališču ali gostilni, zdaj na prizorišču čarodejeve vrvohodske predstave. V njihovih odnosih je veliko neposrednosti in poniglavosti, tudi groženj z nasiljem ter njihove neprizanesljive uresničitve. Iz izjav, kako zelo nesposobne so ženske in nikakor ne enakovredne moškim, bi bilo mogoče izluščiti antifeminizem, torej podcenjevanje tega spola in celo sovraštvo do njega, toda pisatelj ima veliko slabega povedati tudi o moških, zato bi morali biti ob taki hitri in ne dovolj premišljeni sodbi nekoliko previdni ali bi se je morali celo vzdržati. Ženske naj ne bi bile vredne niti besede, kljub temu pa moški o njih govorijo na dolgo in široko, obširno in tako rekoč brez prestanka. Omenjene so babe obeh spolov. Humoristično pisanje je pač svobodno in velikokrat gre čez rob. Ženske v pripovedi so nadvse zgovorne, ni jim mar za moralo, požvižgajo se na vsakovrstne prepovedi, moški pa jim očitajo, da ničesar ne vedo o balistiki in drugih vojaških zadevah, nikoli niso služile v vojski ter niso bile udeležene pri velikih stvareh in duševnih blagodatih in prav zaradi tega jih imajo moški za pomanjkljiva in problematična bitja. Današnje vojakinje o tem zagotovo veliko vedo, lahko pa bi tudi pomislile, kaj je končni cilj vojaškega urjenja in izpolnjevanja ukazov nadrejenih z visokimi čini.

Protagonisti zapravljajo svoj življenjski čas (o času je v noveli Muhasto poletje kar precej besed, že skoraj filozofskih). Nekateri si s telovadbo krepijo telo, drugi pijančujejo, tretji obvladajo celo latinščino in se radi sprehajajo po vrtovih besedne umetnosti, zlasti klasične. Pisatelj pravzaprav nikomur ne prizanaša: norčuje se iz bogatih in revnih, pametnih in z umom manj obdarjenih, postavnih in zavaljenih. Namiguje na duh narodnega pesništva, smeši red sveta in pravi, da čas podeljuje dostojnost tudi spakam. Ljudje si pripovedujejo resnice, pri tem segajo čez meje kultiviranega pogovora, kot pravi, in se kaj hitro začnejo neprimerno vesti, v temni noči se tudi kar sproščeno predajo razuzdanosti. Pisatelj ne moralizira, v vsaki stvari pač zna pokazati njeno smešno plat, ta pa je lahko tudi grenkobna in sajasto črna. V pisanju se približuje tako nonsensu kot nadrealizmu. Vpraša se, kaj je velikega razen večno modrega neba in večno krvavih strasti. Odgovor na vprašanje strne v več oblik varanja in predajanja nedovoljenim užitkom, v katere se zapletejo glavne osebe ali pa kar same in brez predsodkov zdrknejo vanje. Po grehu je vedno dovolj časa za pokoro, spreobrnitev ali celo kazen, sporoča avtor.

Slišati je tudi izjave o abstraktnih stvareh, toda Vančura jih zna utišati in omiliti z zmerljivkami. Žena na primer kar naravnost pove, da je njen mož, ki je po poklicu kopališki mojster, čvekač, grabežljivec, mevža, osel, ki mu ni para, in prešuštnik. Tudi sama se prav nič ne obvlada, ko se spravi v vrvohodčev voz in poleg predajanja strasti krpa staro in prepoteno spodnje perilo. Mlado dekle je na voljo kar trem izbrancem, a se zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Pisatelj človeške nravi razgalja, hkrati pa je do njih tudi prizanesljiv, češ, taki pač smo.

Prevajalka Nives Vidrih je skrbno prevedla Vančurov nekoliko starinski in z žlahtno patino prevlečeni jezik, ilustracije Josefa Čapka pa duhovito dopolnjujejo in bogatijo to zabavno in v marsičem še vedno aktualno knjigo, popestreno z zgovornimi naslovi posameznih kratkih poglavij. Na zadnji platnici je navedeno, da je Muhasto poletje napisano v duhu poetizma, ki je propagiral radosten, optimističen pogled na svet in je imel igriv odnos do jezika.