Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.

Ljubljana : Cankarjeva založba 2020

Po 25 letih zatišja je izšla nova zbirka kratkih zgodb Marta Lenardiča, pisatelja, ki je konec osemdesetih let za zbirko zgodb Moje ženske prejel nagrado za najboljši knjižni prvenec. Nekaj let za prvencem je izšla knjiga Še večji Gatsby zdaj pa nas Lenárdič z novimi štorijami v zbirki Boj v požiralniku. Med njimi lahko izpostavimo zgodbe, kot so Rez, Stotnik, Metka in Valovi, ki na duhovit način izpostavljajo človeške pomanjkljivosti in hibe, ki pa jih protagonisti izrabljajo sebi v prid in se z njimi prebijejo v družbi. V zgodbi Rez tako opazujemo anonimnega junaka, ki je ob spečem zdravniku in nosečnici s popadki prisiljen zaigrati vlogo porodničarja, a si med porodom nenehno prižiga cigarete. Čeprav nam pisatelj na koncu zgodbe razkrije, da je protagonist le učenec, ki je zaradi tega poroda zamudil izpit za viličarista, je nauk zgodbe očiten: za to, da postaneš in ostaneš človek, ne potrebuješ posebnih kvalifikacij, znanj in izkušenj, temveč le veliko poguma in drznosti. Ostareli protagonist zgodbe Stotnik se pod krinko lažne dobrodelnosti približa najstnici, ki jo na daleč občuduje, a šele nenavaden splet življenjskih okoliščin in lastne iznajdljivosti ga pripelje do tega, da mu dekle pade v naročje. Zgodbi Metka in Valovi imata skupno izhodišče v protagonistovem preziranju telefonskega marketinga in trženja zavarovanj. Nekoliko nihilistični pisatelj, ki raje igra računalniške igrice, kot da bi se predal ustvarjalni inspiraciji, zabrusi marketinško navdahnjeni telefonistki Metki: “Od življenja ničesar posebnega ne pričakujem, lahko pa mi naredite majhno veselje, uslugo; ne bo vam škodilo, se mi zdi. Vpišite me na seznam ljudi, ki ne želijo, da bi jih klicali. Bi šlo?” Tudi glavni junak zgodbe Valovi zahteva od bogataša, ki je direktor tržnega oddelka zavarovalnice, da ga doda na seznam ljudi, ki se jih ne kliče. V nasprotnem primeru naj bi izplačal visok znesek trem dobrodelnim nevladnim organizacijam. Šele ko podpiše listino, ga z odprtega morja, kjer ga morska bolezen skoraj pobere, pripelje na obalo.

Zbirka Boj v požiralniku Marta Lenardiča vsebuje 23 domiselnih kratkih zgodb, ki se ob najrazličnejših bizarnih situacijah iz vsakdanjega življenja poigravajo tudi z znanstveno fantastiko. Gre za serijo zgodb, v katerih smo priča dialogu med moškim in robotom oz. nekakšnim hologramom, s katerim se človeški sotrpin znajde bodisi v ljubezenskem bodisi v kadilskem objemu. Tako smo v zgodbi Silventka priča nenavadnemu dialogu med biološkim organizmom in robotom: »“Si ti individuum ali skupina,” je navsezadnje vprašal nekako mimogrede. “Precej nestabilna zavest,” sem približno pojasnil, “v prostoru pa me menda predstavlja ta beljakovinska struktura. Če poznaš prostor in te reči.”«

V zgodbi Vanessa se glavni junak znajde ob dveh lepoticah in s pomočjo absinta med drugim razpravlja tudi o literaturi Marta Lenardiča. Med izjavami lahko zasledimo avtorjevo simpatijo do Homerja in Becketta, pa tudi veliko mero pretencioznosti, saj protagonist med burno razpravo nonšalantno navrže: “Lenardič je navsezadnje napisal, kar sta želela napisati že Homer in Beckett, pa je zmanjkalo prodornosti in daru.”

Na trenutke se bralcu zazdi, da se pisatelj s poskusi pisanja znanstvene fantastike želi približati pisanju Douglasa Adamsa, vendar dialogi v njegovih zgodbah ne zmorejo preseči nivoja barskega humorja, zato bi ga kvečjemu lahko označili za bled približek Bukowskega. Čeprav se številne zgodbe začnejo z akcijo ali z izzivalnim stavkom, jim dramatična nota že čez nekaj časa usahne, saj se pisatelj usmeri v pikolovsko analizo detajlov in neposrečenega humorja, namesto da bi bolj dosledno razvijal samo zgodbo. V minus mu lahko štejemo tudi nenehno pojasnjevanje okoliščin v oklepajih, ki jih izredno rad vključuje v pisanje, bralcu pa gredo bolj ali manj na živce. Čeprav je njegovo poigravanje z žanri zabavno, pa se bralcu dostikrat zgodi, da izgubi rdečo nit, saj ga pisatelj zavede bodisi s svojimi stilističnimi igricami bodisi z dialogi, ki dramaturško gledano ne vodijo nikamor. Kot primer prvega lahko navedemo serijo kratkih zgodb o mučnih smrtih z naslovom Plesne vaje, kot primer drugega pa zgodbo Nacek. Mart Lenardič je s kratko zbirko zgodb Boj v požiralniku pokazal veliko drznosti in želje po literarni suverenosti, ki pa se bo ob enaki meri vztrajnosti gotovo pokazala v naslednji knjižni zbirki.