Jean-Pierre in Luc Dardenne sta s filmom Mladi Ahmed posnela aktualno pripoved o vplivu verskega fanatizma na mladega človeka.

Trinajstletni Ahmed živi v majhnem mestecu blizu Bruslja in nadvse dosledno sledi Koranu; bolj črki kot njegovemu duhu. Brata Dardenne sta sporočilnost filma v celoti zaupala mlademu protagonistu in naj takoj povem, da jima je uspelo. Mladega Ahmeda igra Idir Ben Addi; s svojo mrko držo in užaljenim izrazom na obrazu sporoča, da se tej, kakor si domišlja, lepi in čisti duši kar naprej dogaja krivica ob srečanju z bolj liberalnim muslimanskim ali celo sekularnim svetom. Tako verjame mladi skrajnež, in to svojo držo podkrepi z mehanično, skoraj robotsko hojo, ki izraža slepo odločenost, tako zvesto in pretirano, da gledalca spravlja v močno nelagodje.          Pomembno je poudariti, da v filmu izvemo, da je Ahmed preobrazbo v slepega fanatika doživel šele pred kratkim. Odpovedal se je videoigram, s sten otroške sobe je snel plakate in ob tem svojo mater, ki spije kak kozarec vina, ozmerjal s pijanko, sestro, ki se oblači bolj sproščeno, pa z vlačugo.

Zaradi znanega dogajanja, terorističnih napadov v evropskih mestih, ki jih na tem mestu ne bomo znova omenjali, je Mladi Ahmed aktualen in pomemben film, čeprav ne ponuja presežkov s pripovednega ali filmskega vidika. Belgijska režiserja, brata Jean Pierre in Luc Dardenne, sta zanj lani v Cannesu prejela nagrado za najboljšo režijo, kar ne preseneča, če vemo, da sta redna canska nagrajenca, še več – njegova dvakratna zmagovalca. Strinjati se je mogoče z oceno publicista in programskega direktorja Liffa Simona Popka, da sta brata Dardenne znova prepričljiva v ekonomiji pripovedovanja: zgodbo o hitri radikalizaciji in začetkih težavne in dolgotrajne deradikalizacije mladega posameznika podata v pičlih 84-ih minutah. Naj dodam, da sta se namerno odpovedala poglobljenemu prikazu in analizi osebnega, družinskega in družbenega konteksta, ki je gotovo pripomogel k radikalizaciji mladega lika. Film sicer nakaže pomen odsotnega očeta in bolečo nemoč matere, ko njen sin nadomestnega očeta išče v lokalnem imamu.

Režijski prijem bratov Dardenne je ustrezen. Mladeniča spremljata s kamero iz roke v realistični, dokumentarni maniri. Ne uporabljata daljnih planov, ne detajlov, ampak predvsem kadre v splošnem in srednjem planu z razpoložljivo svetlobo danega okolja. Ker je prav takšen film tudi na vsebinski ravni, je mogoče trditi, da z Mladim Ahmedom brata Dardenne nista dosegla ustvarjalnega vrhunca, ampak predvsem prepričljiv spoj vsebine in forme, ki odpira občutljivo temo verske radikalizacije mladih, ki so se rodili in odraščali v Evropi.