Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
"Izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki."
Množica razgretih moških se na bregu ledeno mrzle reke pripravlja, da se bo pognala za lesenim križem, ki ga bo pravoslavni duhovnik obredno vrgel vanjo. Križ pade, moški planejo. A povsem nepričakovano – zdi se, da tudi zanjo samo – se v vodo požene tudi ženska, Petrunija, in izplava s križem v roki. Namesto običajnega zmagoslavja, ki sicer spremlja zmagovalca tega tradicionalnega verskega običaja, lokalno skupnost zajame kaos. Ženska vendar ne sme sodelovati v obredu! Ampak … zakaj pa ne? Hm, ker … ker … tako ni bilo še nikoli, zato!
Nastala situacija, ki je glavno gonilo tega izjemnega celovečernega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, je tako zelo banalna, absurdna, da bi ji kar težko verjeli – če ne bi bila posneta po resničnem dogodku. Prav zavedanje tega, da gledalec ne spremlja le namišljenega, teoretično možnega stanja, ampak resničnega, videnega pred nekaj leti, daje filmu povsem novo razsežnost. Petrunija, presunljivo umirjeno in dostojanstveno jo igra Zorica Nuševa, se v eni sami nemogoči noči na policijski postaji, na katero jo odvedejo, ker noče prostovoljno vrniti križa, prelevi iz grdega račka v laboda. Prej nesamozavestna, neambiciozna, nezaposlena in nekoliko preobilna tridesetletnica s tihim kljubovanjem in na prvi pogled čisto preprostim uporom tradiciji mačistične družbe zraste v žensko, ki lahko doseže vse. Njena preobrazba, porojena bolj ali manj le iz vztrajanja pri absurdnosti situacije, v kateri se je znašla – policajevi trditvi, da ima početi vse kaj pomembnejšega, kakor reševati težave s križi, Petrunija čisto prostodušno pritrdi – je seveda v ostrem nasprotju z nepremakljivostjo razjarjene drhali, ki jo čaka pred vrati in jo hoče raztrgati, dobesedno raztrgati. Samo zato, ker si je upala na glas podvomiti o svojem mestu pod soncem.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kljub skrajnemu mačizmu, seksizmu in dogajanju, ki gledalca tu in tam nalašč iritira, izredno topel film, prežet s pretanjenim humorjem, ki vedno izvira le iz absurdnosti same situacije in nikoli ne smeši kar tako, per se. Je oda ženski, oda feminizmu v njegovi najčistejši obliki, v katerem ni prostora za floskule ali parole, ampak samo za temeljna družbena vprašanja, ki bi morala biti že zdavnaj presežena. Ne nazadnje – kaj pa, če je Bog ženska?
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov