Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov