Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov