Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020
Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.
Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.
V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.
V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:
“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”
Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bere: Eva Longyka Marušič.
Prevedla Miriam Drev; UMco, Ljubljana, 2020
Esejistični roman angleškega ali bolje rečeno svetovnega pisatelja Juliana Barnesa Lege življenja nekateri opisujejo samo z oznako eseji. To je pravzaprav lahko dokaj ustrezna oznaka, vendar zapis na dobrih stotih straneh zaradi jasne literariziranosti in verjetno tudi nekaterih nekoliko prirejenih zgodovinskih dejstev lahko umestimo tudi med leposlovje. Zlasti v prvih dveh delih Greh višine in Poravnano je slog dokumentarističen in esejističen, zadnji, tretji del, naslovljen “Izguba globine”, pa je izrazito osebno-izpoveden in je pravzaprav Barnesova ljubezenska izpoved pokojni ženi, literarni agentki Pat Kavanagh.
Časopis Guardian je Barnesovo delo umestil med sto najboljših knjig 21. stoletja. Te odločitve ni težko razumeti, saj je Barnes zgodovinske podrobnosti o znanih osebnostih, povezanih z balonarstvom, zračno fotografijo in napredki modernizma, umetelno prepletel s sodobnostjo, ko je po 29 letih zakona po nenadni in hitro napredujoči bolezni izgubil ženo, osebo, ki jo imenuje »srce mojega življenja; življenje mojega srca«. Skozi celotno knjigo Barnes ob resničnih podatkih (nekoliko predelanih s fikcijskimi primesmi) tke odnose različnih vrst in intenzitet. Prvi del knjige se osredotoča na Félixa Tournachona, časnikarja, karikaturista, fotografa, balonarja, podjetnika, izumitelja in pisca, kot zapiše Barnes, “dvomljivih spominov”. V njegovo zgodbo pisatelj pritakne znana imena, kot so Baudelaire, brata Godard in Odilon Redon, ki izražajo svoja mnenja o Tournachonu. Na trenutke se zdi, kot da beremo izsek iz biografije, ko pa se Barnes prepusti bolj literarnim opisom, vidimo, da gre za romaneskno podobo zapisa. Že v prvem delu na kratko predstavi tudi angleškega polkovnika Freda Burnabyja in legendarno igralko Sarah Bernhardt. Lahko bi rekli, da tu izriše podstat, na katerem stoji drugi del, ki že nekoliko odpre vrata intimi.
V drugem delu Barnes Burnabyja in Bernhardtovo, ki je imela, po njegovih zapisih, nešteto občudovalcev in ljubimcev, zaplete v ljubezenski odnos. Igralka se polkovniku noče povsem predati, preveč ljubi spremembe, različne, neutesnjene lege življenja. Oba pa imata rada balone, torej se tematika potovanja po zraku in iskanja lahkosti bivanja nekje med oblaki nadaljuje. Oba sta boema, a Sarah je tista, ki ga zapusti in se odloči za svobodo. Izgorela sta in se spremenila v prah, tako nekako Barnes razume odnose, ki ne preživijo preizkušenj. Balonarstvo zanj in za njegove like pomeni prostor svobode in tudi nečesa nepričakovanega, nenadnih dvigov in padcev, in v knjigi deluje kot metafora za medčloveške odnose.
V zadnjem, tretjem delu se Barnes potopi v najbolj intimno sfero, v lastno življenje in svoj dolgoletni zakon. Na konkretnem primeru dokaže nekaj, kar napoveduje že v drugem delu, ko zapiše:
“Povežeš dve osebi, ki prej nista bili povezani; in včasih se svet spremeni, včasih pa ne. Nemara ju to stre in se vžgeta ali pa se vžgeta in ju stre. Toda včasih, včasih nastane nekaj novega in svet se spremeni.”
Tretji del je prežet z meditativnim razmišljanjem o najintimnejših odnosih, o ljubezni, predanosti, bližini, ki iz dveh povezanih bitij naredi nekaj, kar lahko premika gore, spreminja svet. Svet se, kot pravi Barnes, “v grobem deli na tiste, ki so poznali ljubezen, in na tiste, ki je niso”. Te delitve razume kot brezpogojne. Iskreno piše o tanki liniji, po kateri je hodil po ženini smrti. Človek se nikoli zares ne navadi na novo resničnost, pove. Ne išče tolažbe in ne tolaži, življenje vidi kot bolj ali manj brezbrižno, preprosto nadaljuje se, dokler se pač ne konča. Njegov razmislek o žalovanju na trenutek spomni na knjigo Joan Didion Leto čudodelnih misli, vendar je Barnesov slog v zadnjem delu vendarle manj znanstven, manj dokumentarističen. Barnes zaključi z mislijo, da imamo v življenju pravzaprav zelo malo nadzora nad dogodki, saj jih, kot piše, “pokasiramo”; menjavajo se lege življenja in tako od rojstva do smrti, vmes pa krmarimo, kot vemo in znamo. Miriam Drev je v prevodu odlično ujela odtenke in lege Barnesovega jezika in sloga, ki ne odražata nič manj kot vrhunskost avtorjeve stvaritve.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov