Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Renato Horvat.

Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020

Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega  narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.

Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.

To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.

Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.

V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare  Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.

Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.

V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo,  predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«

Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.

Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.

Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.

V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«