Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov