Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Eva Longyka Marušič.

Prevod Špela Mihelač; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Najprej so bile slike, potem zgodbe. Mednarodno nagrajevani slovensko-bolivijski slikarki Ejti Štih, ki je tudi avtorica spremne besede v čudovito oblikovani knjigi Slike in zgodbe, se je zamisel zanjo porodila pred več kot dvajsetimi leti, saj jo je kot človeka, ki svet dojema v podobah, od nekdaj zanimalo, kako stvari zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona.

Namesto umetnostnega kritika je nekoč prosila prijatelja pisatelja, naj ji za katalog razstave v Buenos Airesu napiše nekaj o neki njeni sliki. Napisal je zgodbo, ki je na sliki sploh ni bilo, in zelo jo je presenetilo, kako pisatelji vidijo svet drugače kot slikarji. Nato je izbranim bolivijskim piscem poslala osemdeset svojih slik, naj izberejo tisto, ki jih navdihne za zgodbo. Odgovorilo jih je petnajst. Po knjigi slik in zgodb, ki je izšla v Boliviji, jo je zanimalo, katere njene slike bi izbrali in se nanje odzvali slovenski pisatelji, ki jih je sama izbrala. To so Agata Tomažič, Boris A. Novak, Drago Jančar, Dušan Jovanović, Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Katarina Marinčič, Maja Gal Štromar, Milan Kleč, Patricija Maličev, Roman Rozina, Saša Pavček, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer in Vlado Žabot.

Rezultat je žlahtna mešanica dveh svetov in dveh umetnosti – kajti prav to povezovanje, sodelovanje različnih vej umetnosti, se zdi Ejti najpomembnejše. Knjiga, ki jo sama imenuje slikanica za odrasle, je kot posrečen bralni razstavni katalog, ki pa nam predstavlja le košček njenega obširnega, pisanega, občečloveškega in družbenoangažiranega dela. Ob krasnih reprodukcijah barvno in izrazno izjemno močnih Ejtinih slik avtorji pripovedujejo na različne načine: kot klasično zgodbo, duhovit utrinek, politično agitacijo ali satiro, sonet, dramsko besedilo, asociativne sanje ali samo z refleksijo podobe ali krajšim esejem o njej. Zanimivo je, da so se pisci odločili za refleksijo prav pri najbolj očitnih motivih, kot so Zadnja večerja, Osamljeni Kristus in Meja – morda je njihova sporočilnost sama po sebi tako močna, da bi težko prenesla domišljijsko nadgradnjo.

Ne vemo, zakaj je posamezen avtor izbral določeno sliko, zanimivo pa je, da sta od tridesetih samo dva, oba Slovenca, izbrala isto, ki ima naslov Suzana in starca. Podoba mlade ženske, ki se umiva v stari kadi, izza vogala pa jo opazujeta stara pohotneža, res kar kliče po ubeseditvi. Agata Tomažič se je je lotila v pretresljivi tretji osebi in skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. “Kako dolgo bova takole gledala neznane ženske?” “Večno.” “To je dolgo.” “Tudi najin dolg je dolg.” Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjo dozo erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami.

Sicer pa knjigi Slike in zgodbe daje čar tudi to, da si vsak bralec-gledalec lahko izbere svoje najljubše slike in zgodbe. Tiste zgodbe, nad katerimi sem bila sama očarana, so se, poleg občudovanja zanimivih pisateljskih rešitev in subtilnih uvidov, včasih ujemale tudi s tem, kako ljuba mi je bila slika. Služkinji Yesenii lepega dne prekipi, čeprav je njena gospodarica na sliki Služkinja in gospodarica ob nepospravljeni kuhinjski mizi videti zlobnejša. V demenco padajoča babica se ob stari fotografiji s plaže vrača v svojo divjo mladost in kot Penelopa na sliki kadi in čaka, “da se svetloba iz svetilnika znova dotakne morske gladine”. Šivilja Adi žaluje za ljubljenim možem Žago, izdelovalcem krst in tihotapcem belega prahu, čeprav nam prebrisani pogled Vdove na modri sliki daje slutiti, da ni vse tako črno, kot se zdi. Slika Radio Plurimulti, kjer šest majhnih oseb v spodnjem desnem kotu peščeno rumenega platna sedi za mizo s slušalkami na ušesih, se do popolnosti ujema z zgodbo bolivijskega avtorja Jauana Claudia Lechina Polovica zadnjice v zraku. Pripoveduje jo rudar ob praznovanju ‘ljudske zmage na volitvah v procesu spremembe’. Nabor tistih, ki jih je treba ovekovečiti za zanamce, je politično korekten: inkovska princesa, nedolžni Indijanec, modri zdravilec, mladi radikalec, doktorček s kravato in rudar, predstavnik delavskega razreda, ki nikakor ne sme manjkati, čeprav ga tja posadijo zadnjega, tako da, kot pravi, “sem z levo polovico zadnjice visel v zraku, čeprav se ne vidi”. Prodorno in humorno napisana zgodba govori o težkih zgodovinskih dogodkih, ki jih je najbrž še vedno poln tudi bolivijski vsakdan.

V zgodbi Trska Eva s slike svoje rebro uporabi kot ganljiv dokaz materinske ljubezni; v Lainščkovi Smrti v Uyuni se kontrabasist ubrani zapeljevanja gospe z modno poklapanim klobukom tako, da jo sam napade z izmišljeno zgodbo, po kateri sta oba žalostno soočena in pomirjena z eno “izmed mnogih smrti, ki sva jih doživela v življenju”. Milan Kleč je noro smešen z zgodbo o pijanskih blodnjah, ki jih izzove slika Ženske zadeve, Roman Rozina pa v Uri ribotomije desetim osebam, zbranim okoli dveh rib na beli pogrnjeni mizi, podeli imena iz zgodovine, znanosti, literature in umetnosti (med njimi so celo Houdini, Rodinov mislec, Mali princ in papežev osebni tajnik) in jih v gledališkem prizoru reševanja uganke čudeža ob Galilejskem morju, ko je Jezus z dvema ribama in nekaj kruha nahranil množico, zaplete v zabaven teološki diskurz.

Res je užitek prebirati tako raznolike pripovedi, ki so jih pisatelji ‘ugledali’ ob Ejtinih slikah, in hkrati občudovati silo slikarke, ki jih je ustvarila. Še večji užitek pa je, ko si jih nehote začnemo sami izmišljati. In nenadoma se zaveš, da je stvarnega življenja pravzaprav zelo malo, vse drugo so zgodbe, ki si jih nenehno ustvarjamo v glavi. Greš zjutraj na kavo, pri sosednji mizi sedi zanimiv par, na uho ujameš nekaj posameznih besed … in že, kar tako iz firbca in dolgega časa, napleteš zgodbo. Okoli nas so kar naprej gibljive podobe, ki so nekakšen sprožilec v svet domišljije. Tako lažje preživimo. To je smisel našega bogatega, zmogljivega uma, tudi smisel umetnosti. Vse to se mi je utrnilo ob branju knjige Slike in zgodbe. Ali kot je Ejti Štih, ki sebe šaljivo imenuje ‘zafrustriran novinar’, ker njene slike odsevajo realnost tega sveta, povedala v enem od intervjujev: “Umetnost nagovarja ljudi, ona je edina, ki ima to moč. Zato vztraja že toliko stoletij in je pravzaprav edina prava, pravična priča zgodovine človeštva. Umetnost je komuniciranje, približevanje enega k drugemu, je nujno potrebna in mora biti dostopna ljudem.”