Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov