Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov