Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : KUD Apokalipsa, 2019
Enajsta pesniška zbirka Aleksandra Peršolje Poklekni in moli bogovom je razdeljena v tri sklope: Vračanje, Bil je ocean in Pogreb. Uvaja jo samostojna pesem Okno, v kateri pesnik odpira vprašanje iskanja ali izgube identitete, vprašanje, kdo sem, kdo si, vprašanje, ki si ga zastavljamo v letih odraščanja, še pogosteje in z drugačnim razmislekom pa v letih, ko delamo bilanco življenja.
V prvem ciklu se pesnik osredotoča na obujanje spominov, trganje trenutkov in prizorov iz zapletenih labirintov lastne preteklosti. Minimalistično, vendar precizno oživlja slike, s katerimi ponazarja doživljaje in razpoloženja, vpeta v čas dneva in svetlobe ter čas noči, teme in skrivnosti. Največ mehkobe, nežnosti in osebne izpovednosti nosijo pesmi Roke, Romanca, Sanje in Rad bi. V njih se melanholično prepletajo domotožje, hrepenenje, brezpogojna ljubezen ter večne in neusahljive želje. V pesmi o materinski ljubezni piše: v sanjah iščem vrata nekdanjih rok, bile so drugačne roke, odprte sreči in obupu, raskave ali nežne …
Rad bi, ponavlja pogosto v svojih pesmih. Rad bi se vračal … v naročje hiše polne srečanj, spoznanj in vonja, polne srečnih obrazov in oči, ki so kot prebliski posesali skrbi, žalost in obup in na ustnice vsilili nasmeh in nežnost … Eno od pesmi pomenljivo zaključi: Rad bi ustavil čas…
Griči, trte, zvonovi, lipa, netopirji, niso le enopomenske besede, pesnik z njimi pripoveduje o prividih, moči, trdoživosti, oholosti in celo krvoločnosti. V obsežnejšem sklopu Bil je ocean se premišljujoče poglablja v predmete in pojave in jih iz banalne vsakdanje dojemljivosti prenaša v druge sfere, kjer zaživijo v novih, abstraktnejših pomenih. Kaj vse se skriva v kamnu, ali ima dušo, je cesta samo cesta ali je potovanje in kje se izgubi njegov smisel, kaj je najti v hišah, ko se odprejo strehe? Resničnost skozi ironijo ali trpkost projicira v svoje pesniške vizije in podobe, ki se kot zrcalni odsevi predmetnega sveta pojavljajo v starinskem, že motnem in nalomljenem ogledalu. V pesmi Občutek časa med drugim zapiše: »neskončna brazda sredi ceste / je bila opomin dvema svetovoma, / ki sta požirala občutke, / samevala v breztežnosti sanj, / brezbrižnem trenutku biti.«
Zadnji cikel z naslovom Pogreb vsebuje dvanajst pesmi, označenih z rimskimi številkami. To so, ko zapiše v XII. pesmi, slike slovesa. Kljub tematiki je pesnik v njih večinoma presenetljivo pripoveden in neposreden, celo ironično posmehljiv v opisovanju pogrebcev, pevcev, trobentača, zastavonoše in različnih okoliščin pogreba. Kot da bi se namenoma izogibal vsakršni žalobnosti, kot bi hotel smrti odvzeti vso njeno tragičnost in skrivnostnost. Izjemi sta XI. in XII. pesem, prva je pretresljiva zaradi smrti majhnega otroka, ki ga v beli krsti nese proti grobu njegova mati, druga zaradi izpovedi prej zamolčanih, a tako resničnih občutkov nemoči ob izgubah, ko se zadrgne grlo in »ko glas obstane na robu slišnosti«. Že v nekaterih predhodnih pesmih se pesnik polagoma tudi sam poslavlja, v tej zadnji pa je skoraj prošnja za milost trenutka, ko bo duša prešla v naročje večnosti. Cikel sklene neoštevilčena pesem Krog: »Odgovori bodo sledili v neskončnosti, ki je vedno v istem času in istem prostoru.«
Poklekni in moli bogovom je pesniški odgovor Aleksandra Peršolje na vse presežno, skrivnostno in nedoumljivo, čemur se priklanja ponižno, vendar ne pohlevno; kot razmišljujoča osebnost, ki lirično upesnjuje svojw občutke, privide, slutnje, sanje in spoznanja.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov