Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajcner
Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Kratko besedilo mednarodno uveljavljene filozofinje Renate Salecl Človek človeku virus je videti kot esej, vendar ga je zaradi tehtnosti sporočila in sklicevanja na vire, tako spletne kot knjižne, mogoče imeti za študijo. Primeri, ki jih navaja, so zgovorni in potrjujejo njena stališča ter jih napravijo tudi slikovita. Predmet obravnave je pandemija koronavirusa. Pri preučevanju aktualnega položaja je zazrta v svet kot celoto, njene ugotovitve pa je mogoče prenesti tudi na slovensko družbo. Kritična je do enostranskosti kapitalizma ter razdeljenosti sveta na bogate in revne. Neenakost med ljudmi je očitna tudi pri spopadanju s kužno boleznijo in poskusih obvladovanja te, v marsičem še vedeno neznane nevarnosti. Bogati imajo na voljo zdravniško pomoč, lahko se umaknejo v svoje drage nepremičnine in karanteno preživljajo udobno, medtem ko se revni spopadajo z golim preživetjem – tako z boleznijo kot z izgubo socialne varnosti. Avtorica premišljuje o filozofiji izbire: ni vseeno, kdo bo deležen zdravniške pomoči in kdo ne. Tudi na vrednost življenja mnogi gledajo s tržnimi očmi in profitnim motivom.
Renata Salecl ugotavlja, da je pandemija radikalno spremenila odnose med ljudmi. Logika zapiranja in omejevanja kaj hitro vodi tudi do novih oblik nadzorovanja. Ne izvajajo ga samo vlade, temveč tudi mediji, ki na primer predvajajo ene in iste posnetke o nezaščitnem vedenju. Dogaja se, da ljudje zaradi zavisti in strahu ovajajo drug drugega, pri vsem tem je nadvse uporabna tudi moderna tehnologija. Programirali so jo združeni umi, zdaj pa ima novo vlogo – samodejno nadzorovanje in odkrivanje okuženih oseb.
Avtorica knjige Človek človeku virus pravi, da so se s koronakrizo izjemno hitro pojavili tudi koronadobičkarji. Za ponazoritev sicer navaja primer Trumpovega zeta, vendar se je po njenem mnenju podobno dogajalo tudi v Sloveniji. Netransparentno so kupovali zaščitno opremo in s tem omogočili velike dobičke podjetjem, povezanim z oblastnimi strukturami. Piše tudi o zavračanju nošenja mask, vprašanjih osebne svobode in o tem, da se imajo nekateri ljudje za izbrance in si domišljajo, da zaščite kratko malo ne potrebujejo. Ker so na oblasti ali pa so javne osebnosti, pravila, ki so jih uvedli sami, zanje očitno ne veljajo. Prišlo je celo do nove oblike nasilja – namernega okuženja drugih: napadalec s pljuvanjem nasprotnika tudi poniža in umaže.
Filozof Tomaž Grušovnik v knjigi Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji problemsko povezuje epistemološke, etične in politične vidike. Omajal je oznako filozofije kot ljubezni do modrosti in izbral pozicijo zofofoba, izvirno domislico, torej nekakšnega vedomrzneža, ki noče vedeti za kruta spoznanja, kakršna so tista, ki govorijo o koronakrizi, in se jim zato izmika. Etični vidiki opisujejo človekovo spremenjeno in ogrožajočo pozicijo, tako rekoč eksistencialno stisko. Pisec se dotakne tudi nepremišljenega in nasilnega poseganja človeštva v naravo. Tudi sicer se veliko ukvarja z ekološkimi vprašanji. Med preživljanjem karantene so medčloveški odnosi postali drugačni, samota in prepoved druženja sta storili svoje. Politični vidiki pa se širijo od dvomov o utemeljenosti in učinkovitosti ukrepov za preprečevanje in zajezitev okužb do samovolje in pozicije vsevednosti, ki državljanke in državljane potiskajo v podrejen položaj. Grušovnik predvideva možnost totalitarizma in zanikanje gesel francoske revolucije, zlasti enakosti in svobode. Opozarja na nadzorovanje ljudi in krepitev potrošniške miselnosti. Pri tem ima pomembno vlogo moderna tehnologija. Svoj pametni telefon, ki se z novimi in novimi ponudbami hitro odziva na trenutno izbiro, imenuje smartič.
Koronafilozofijo, se pravi filozofijo o pandemiji iz karantene, tu in tam oblikuje kot literarno pripoved. Odpravi se k jezeru, besede govorijo o napetosti in slutnji nečesa nepredvidljivega. Vse se je spremenilo. Neznani virus grozi in povzroča strah. Filozofa prešine spoznanje, da se je tok sveta ukleščil. Zdi se mu, kot da se vse skupaj dogaja v grozljivem filmu. Ne strinja se z Aristotelom, ki vednost izenačuje z možnostjo srečnosti, in, prav nasprotno, predvideva njeno uničevalno moč. Zamisli se nad Platonovo prispodobo o votlini. Poznavanje resnice, tako predvideva, je na začetku tudi mučno. Ljudje nismo samo radovedneži, temveč tudi vedomrzneži in zato načrtno blokiramo ideje, ki bi lahko porušile ustaljeno pojmovno mrežo. Pred strašljivimi informacijami se branimo z mehanizmom racionalizacije. Nekateri verjamejo, da svet vodi in ureja razumni akter, dejavnik, ki kot brezosebni vzrok in neznana sila izkazuje svojo vsemogočnost. Virus prihaja nadnje kot kazen za neprimerno vedenje.
Avtor nehote prisluhne pogovoru dvojice, češ da se bo družba pač na hitro znebila starih ljudi. Za nič drugega ne gre kot za teorijo zarote, sliši rentačiti kar precej jeznih ljudi. Sam pa je prepričan, da je ta teorija tolažba za soočenje s kontingenco oziroma naključnostjo človekovega bivanja in obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta.
O sebi pravi, da je velik privrženec razsvetljenstva. Uvršča se med pozno rojene liberalne subjekte, zrasel je s poznavanjem posameznikovih pravic, zdaj pa se mu dogaja, da se mora podrejati moči in odredbam kolektivnega subjekta – države. Ta subjekt se sklicuje na zrelost državljanov. V vsem tem vidi Tomaž Grušovnik tudi utilitarizem – od načela največje sreče do poudarjanja koristi in izbire, katero življenje šteje in bi ga bilo zato vredno ohraniti.
Renati Salecl in Tomažu Grušovniku je v besedilih Človek človeku virus in Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji skupno angažirano, strokovno in teoretično utemeljeno in s filozofskim védenjem podkrepljeno pisanje. Njuni refleksiji o kriznem času sta berljivi in sporočilno vznemirljivi. Hitro odzivanje obeh avtorjev na negotovost našega življenja je prežeto z odgovornostjo, iskanjem izhoda in prizadevanjem za ohranitev demokracije.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner
Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Kratko besedilo mednarodno uveljavljene filozofinje Renate Salecl Človek človeku virus je videti kot esej, vendar ga je zaradi tehtnosti sporočila in sklicevanja na vire, tako spletne kot knjižne, mogoče imeti za študijo. Primeri, ki jih navaja, so zgovorni in potrjujejo njena stališča ter jih napravijo tudi slikovita. Predmet obravnave je pandemija koronavirusa. Pri preučevanju aktualnega položaja je zazrta v svet kot celoto, njene ugotovitve pa je mogoče prenesti tudi na slovensko družbo. Kritična je do enostranskosti kapitalizma ter razdeljenosti sveta na bogate in revne. Neenakost med ljudmi je očitna tudi pri spopadanju s kužno boleznijo in poskusih obvladovanja te, v marsičem še vedeno neznane nevarnosti. Bogati imajo na voljo zdravniško pomoč, lahko se umaknejo v svoje drage nepremičnine in karanteno preživljajo udobno, medtem ko se revni spopadajo z golim preživetjem – tako z boleznijo kot z izgubo socialne varnosti. Avtorica premišljuje o filozofiji izbire: ni vseeno, kdo bo deležen zdravniške pomoči in kdo ne. Tudi na vrednost življenja mnogi gledajo s tržnimi očmi in profitnim motivom.
Renata Salecl ugotavlja, da je pandemija radikalno spremenila odnose med ljudmi. Logika zapiranja in omejevanja kaj hitro vodi tudi do novih oblik nadzorovanja. Ne izvajajo ga samo vlade, temveč tudi mediji, ki na primer predvajajo ene in iste posnetke o nezaščitnem vedenju. Dogaja se, da ljudje zaradi zavisti in strahu ovajajo drug drugega, pri vsem tem je nadvse uporabna tudi moderna tehnologija. Programirali so jo združeni umi, zdaj pa ima novo vlogo – samodejno nadzorovanje in odkrivanje okuženih oseb.
Avtorica knjige Človek človeku virus pravi, da so se s koronakrizo izjemno hitro pojavili tudi koronadobičkarji. Za ponazoritev sicer navaja primer Trumpovega zeta, vendar se je po njenem mnenju podobno dogajalo tudi v Sloveniji. Netransparentno so kupovali zaščitno opremo in s tem omogočili velike dobičke podjetjem, povezanim z oblastnimi strukturami. Piše tudi o zavračanju nošenja mask, vprašanjih osebne svobode in o tem, da se imajo nekateri ljudje za izbrance in si domišljajo, da zaščite kratko malo ne potrebujejo. Ker so na oblasti ali pa so javne osebnosti, pravila, ki so jih uvedli sami, zanje očitno ne veljajo. Prišlo je celo do nove oblike nasilja – namernega okuženja drugih: napadalec s pljuvanjem nasprotnika tudi poniža in umaže.
Filozof Tomaž Grušovnik v knjigi Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji problemsko povezuje epistemološke, etične in politične vidike. Omajal je oznako filozofije kot ljubezni do modrosti in izbral pozicijo zofofoba, izvirno domislico, torej nekakšnega vedomrzneža, ki noče vedeti za kruta spoznanja, kakršna so tista, ki govorijo o koronakrizi, in se jim zato izmika. Etični vidiki opisujejo človekovo spremenjeno in ogrožajočo pozicijo, tako rekoč eksistencialno stisko. Pisec se dotakne tudi nepremišljenega in nasilnega poseganja človeštva v naravo. Tudi sicer se veliko ukvarja z ekološkimi vprašanji. Med preživljanjem karantene so medčloveški odnosi postali drugačni, samota in prepoved druženja sta storili svoje. Politični vidiki pa se širijo od dvomov o utemeljenosti in učinkovitosti ukrepov za preprečevanje in zajezitev okužb do samovolje in pozicije vsevednosti, ki državljanke in državljane potiskajo v podrejen položaj. Grušovnik predvideva možnost totalitarizma in zanikanje gesel francoske revolucije, zlasti enakosti in svobode. Opozarja na nadzorovanje ljudi in krepitev potrošniške miselnosti. Pri tem ima pomembno vlogo moderna tehnologija. Svoj pametni telefon, ki se z novimi in novimi ponudbami hitro odziva na trenutno izbiro, imenuje smartič.
Koronafilozofijo, se pravi filozofijo o pandemiji iz karantene, tu in tam oblikuje kot literarno pripoved. Odpravi se k jezeru, besede govorijo o napetosti in slutnji nečesa nepredvidljivega. Vse se je spremenilo. Neznani virus grozi in povzroča strah. Filozofa prešine spoznanje, da se je tok sveta ukleščil. Zdi se mu, kot da se vse skupaj dogaja v grozljivem filmu. Ne strinja se z Aristotelom, ki vednost izenačuje z možnostjo srečnosti, in, prav nasprotno, predvideva njeno uničevalno moč. Zamisli se nad Platonovo prispodobo o votlini. Poznavanje resnice, tako predvideva, je na začetku tudi mučno. Ljudje nismo samo radovedneži, temveč tudi vedomrzneži in zato načrtno blokiramo ideje, ki bi lahko porušile ustaljeno pojmovno mrežo. Pred strašljivimi informacijami se branimo z mehanizmom racionalizacije. Nekateri verjamejo, da svet vodi in ureja razumni akter, dejavnik, ki kot brezosebni vzrok in neznana sila izkazuje svojo vsemogočnost. Virus prihaja nadnje kot kazen za neprimerno vedenje.
Avtor nehote prisluhne pogovoru dvojice, češ da se bo družba pač na hitro znebila starih ljudi. Za nič drugega ne gre kot za teorijo zarote, sliši rentačiti kar precej jeznih ljudi. Sam pa je prepričan, da je ta teorija tolažba za soočenje s kontingenco oziroma naključnostjo človekovega bivanja in obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta.
O sebi pravi, da je velik privrženec razsvetljenstva. Uvršča se med pozno rojene liberalne subjekte, zrasel je s poznavanjem posameznikovih pravic, zdaj pa se mu dogaja, da se mora podrejati moči in odredbam kolektivnega subjekta – države. Ta subjekt se sklicuje na zrelost državljanov. V vsem tem vidi Tomaž Grušovnik tudi utilitarizem – od načela največje sreče do poudarjanja koristi in izbire, katero življenje šteje in bi ga bilo zato vredno ohraniti.
Renati Salecl in Tomažu Grušovniku je v besedilih Človek človeku virus in Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji skupno angažirano, strokovno in teoretično utemeljeno in s filozofskim védenjem podkrepljeno pisanje. Njuni refleksiji o kriznem času sta berljivi in sporočilno vznemirljivi. Hitro odzivanje obeh avtorjev na negotovost našega življenja je prežeto z odgovornostjo, iskanjem izhoda in prizadevanjem za ohranitev demokracije.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov