Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajcner
Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Kratko besedilo mednarodno uveljavljene filozofinje Renate Salecl Človek človeku virus je videti kot esej, vendar ga je zaradi tehtnosti sporočila in sklicevanja na vire, tako spletne kot knjižne, mogoče imeti za študijo. Primeri, ki jih navaja, so zgovorni in potrjujejo njena stališča ter jih napravijo tudi slikovita. Predmet obravnave je pandemija koronavirusa. Pri preučevanju aktualnega položaja je zazrta v svet kot celoto, njene ugotovitve pa je mogoče prenesti tudi na slovensko družbo. Kritična je do enostranskosti kapitalizma ter razdeljenosti sveta na bogate in revne. Neenakost med ljudmi je očitna tudi pri spopadanju s kužno boleznijo in poskusih obvladovanja te, v marsičem še vedeno neznane nevarnosti. Bogati imajo na voljo zdravniško pomoč, lahko se umaknejo v svoje drage nepremičnine in karanteno preživljajo udobno, medtem ko se revni spopadajo z golim preživetjem – tako z boleznijo kot z izgubo socialne varnosti. Avtorica premišljuje o filozofiji izbire: ni vseeno, kdo bo deležen zdravniške pomoči in kdo ne. Tudi na vrednost življenja mnogi gledajo s tržnimi očmi in profitnim motivom.
Renata Salecl ugotavlja, da je pandemija radikalno spremenila odnose med ljudmi. Logika zapiranja in omejevanja kaj hitro vodi tudi do novih oblik nadzorovanja. Ne izvajajo ga samo vlade, temveč tudi mediji, ki na primer predvajajo ene in iste posnetke o nezaščitnem vedenju. Dogaja se, da ljudje zaradi zavisti in strahu ovajajo drug drugega, pri vsem tem je nadvse uporabna tudi moderna tehnologija. Programirali so jo združeni umi, zdaj pa ima novo vlogo – samodejno nadzorovanje in odkrivanje okuženih oseb.
Avtorica knjige Človek človeku virus pravi, da so se s koronakrizo izjemno hitro pojavili tudi koronadobičkarji. Za ponazoritev sicer navaja primer Trumpovega zeta, vendar se je po njenem mnenju podobno dogajalo tudi v Sloveniji. Netransparentno so kupovali zaščitno opremo in s tem omogočili velike dobičke podjetjem, povezanim z oblastnimi strukturami. Piše tudi o zavračanju nošenja mask, vprašanjih osebne svobode in o tem, da se imajo nekateri ljudje za izbrance in si domišljajo, da zaščite kratko malo ne potrebujejo. Ker so na oblasti ali pa so javne osebnosti, pravila, ki so jih uvedli sami, zanje očitno ne veljajo. Prišlo je celo do nove oblike nasilja – namernega okuženja drugih: napadalec s pljuvanjem nasprotnika tudi poniža in umaže.
Filozof Tomaž Grušovnik v knjigi Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji problemsko povezuje epistemološke, etične in politične vidike. Omajal je oznako filozofije kot ljubezni do modrosti in izbral pozicijo zofofoba, izvirno domislico, torej nekakšnega vedomrzneža, ki noče vedeti za kruta spoznanja, kakršna so tista, ki govorijo o koronakrizi, in se jim zato izmika. Etični vidiki opisujejo človekovo spremenjeno in ogrožajočo pozicijo, tako rekoč eksistencialno stisko. Pisec se dotakne tudi nepremišljenega in nasilnega poseganja človeštva v naravo. Tudi sicer se veliko ukvarja z ekološkimi vprašanji. Med preživljanjem karantene so medčloveški odnosi postali drugačni, samota in prepoved druženja sta storili svoje. Politični vidiki pa se širijo od dvomov o utemeljenosti in učinkovitosti ukrepov za preprečevanje in zajezitev okužb do samovolje in pozicije vsevednosti, ki državljanke in državljane potiskajo v podrejen položaj. Grušovnik predvideva možnost totalitarizma in zanikanje gesel francoske revolucije, zlasti enakosti in svobode. Opozarja na nadzorovanje ljudi in krepitev potrošniške miselnosti. Pri tem ima pomembno vlogo moderna tehnologija. Svoj pametni telefon, ki se z novimi in novimi ponudbami hitro odziva na trenutno izbiro, imenuje smartič.
Koronafilozofijo, se pravi filozofijo o pandemiji iz karantene, tu in tam oblikuje kot literarno pripoved. Odpravi se k jezeru, besede govorijo o napetosti in slutnji nečesa nepredvidljivega. Vse se je spremenilo. Neznani virus grozi in povzroča strah. Filozofa prešine spoznanje, da se je tok sveta ukleščil. Zdi se mu, kot da se vse skupaj dogaja v grozljivem filmu. Ne strinja se z Aristotelom, ki vednost izenačuje z možnostjo srečnosti, in, prav nasprotno, predvideva njeno uničevalno moč. Zamisli se nad Platonovo prispodobo o votlini. Poznavanje resnice, tako predvideva, je na začetku tudi mučno. Ljudje nismo samo radovedneži, temveč tudi vedomrzneži in zato načrtno blokiramo ideje, ki bi lahko porušile ustaljeno pojmovno mrežo. Pred strašljivimi informacijami se branimo z mehanizmom racionalizacije. Nekateri verjamejo, da svet vodi in ureja razumni akter, dejavnik, ki kot brezosebni vzrok in neznana sila izkazuje svojo vsemogočnost. Virus prihaja nadnje kot kazen za neprimerno vedenje.
Avtor nehote prisluhne pogovoru dvojice, češ da se bo družba pač na hitro znebila starih ljudi. Za nič drugega ne gre kot za teorijo zarote, sliši rentačiti kar precej jeznih ljudi. Sam pa je prepričan, da je ta teorija tolažba za soočenje s kontingenco oziroma naključnostjo človekovega bivanja in obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta.
O sebi pravi, da je velik privrženec razsvetljenstva. Uvršča se med pozno rojene liberalne subjekte, zrasel je s poznavanjem posameznikovih pravic, zdaj pa se mu dogaja, da se mora podrejati moči in odredbam kolektivnega subjekta – države. Ta subjekt se sklicuje na zrelost državljanov. V vsem tem vidi Tomaž Grušovnik tudi utilitarizem – od načela največje sreče do poudarjanja koristi in izbire, katero življenje šteje in bi ga bilo zato vredno ohraniti.
Renati Salecl in Tomažu Grušovniku je v besedilih Človek človeku virus in Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji skupno angažirano, strokovno in teoretično utemeljeno in s filozofskim védenjem podkrepljeno pisanje. Njuni refleksiji o kriznem času sta berljivi in sporočilno vznemirljivi. Hitro odzivanje obeh avtorjev na negotovost našega življenja je prežeto z odgovornostjo, iskanjem izhoda in prizadevanjem za ohranitev demokracije.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner
Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Kratko besedilo mednarodno uveljavljene filozofinje Renate Salecl Človek človeku virus je videti kot esej, vendar ga je zaradi tehtnosti sporočila in sklicevanja na vire, tako spletne kot knjižne, mogoče imeti za študijo. Primeri, ki jih navaja, so zgovorni in potrjujejo njena stališča ter jih napravijo tudi slikovita. Predmet obravnave je pandemija koronavirusa. Pri preučevanju aktualnega položaja je zazrta v svet kot celoto, njene ugotovitve pa je mogoče prenesti tudi na slovensko družbo. Kritična je do enostranskosti kapitalizma ter razdeljenosti sveta na bogate in revne. Neenakost med ljudmi je očitna tudi pri spopadanju s kužno boleznijo in poskusih obvladovanja te, v marsičem še vedeno neznane nevarnosti. Bogati imajo na voljo zdravniško pomoč, lahko se umaknejo v svoje drage nepremičnine in karanteno preživljajo udobno, medtem ko se revni spopadajo z golim preživetjem – tako z boleznijo kot z izgubo socialne varnosti. Avtorica premišljuje o filozofiji izbire: ni vseeno, kdo bo deležen zdravniške pomoči in kdo ne. Tudi na vrednost življenja mnogi gledajo s tržnimi očmi in profitnim motivom.
Renata Salecl ugotavlja, da je pandemija radikalno spremenila odnose med ljudmi. Logika zapiranja in omejevanja kaj hitro vodi tudi do novih oblik nadzorovanja. Ne izvajajo ga samo vlade, temveč tudi mediji, ki na primer predvajajo ene in iste posnetke o nezaščitnem vedenju. Dogaja se, da ljudje zaradi zavisti in strahu ovajajo drug drugega, pri vsem tem je nadvse uporabna tudi moderna tehnologija. Programirali so jo združeni umi, zdaj pa ima novo vlogo – samodejno nadzorovanje in odkrivanje okuženih oseb.
Avtorica knjige Človek človeku virus pravi, da so se s koronakrizo izjemno hitro pojavili tudi koronadobičkarji. Za ponazoritev sicer navaja primer Trumpovega zeta, vendar se je po njenem mnenju podobno dogajalo tudi v Sloveniji. Netransparentno so kupovali zaščitno opremo in s tem omogočili velike dobičke podjetjem, povezanim z oblastnimi strukturami. Piše tudi o zavračanju nošenja mask, vprašanjih osebne svobode in o tem, da se imajo nekateri ljudje za izbrance in si domišljajo, da zaščite kratko malo ne potrebujejo. Ker so na oblasti ali pa so javne osebnosti, pravila, ki so jih uvedli sami, zanje očitno ne veljajo. Prišlo je celo do nove oblike nasilja – namernega okuženja drugih: napadalec s pljuvanjem nasprotnika tudi poniža in umaže.
Filozof Tomaž Grušovnik v knjigi Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji problemsko povezuje epistemološke, etične in politične vidike. Omajal je oznako filozofije kot ljubezni do modrosti in izbral pozicijo zofofoba, izvirno domislico, torej nekakšnega vedomrzneža, ki noče vedeti za kruta spoznanja, kakršna so tista, ki govorijo o koronakrizi, in se jim zato izmika. Etični vidiki opisujejo človekovo spremenjeno in ogrožajočo pozicijo, tako rekoč eksistencialno stisko. Pisec se dotakne tudi nepremišljenega in nasilnega poseganja človeštva v naravo. Tudi sicer se veliko ukvarja z ekološkimi vprašanji. Med preživljanjem karantene so medčloveški odnosi postali drugačni, samota in prepoved druženja sta storili svoje. Politični vidiki pa se širijo od dvomov o utemeljenosti in učinkovitosti ukrepov za preprečevanje in zajezitev okužb do samovolje in pozicije vsevednosti, ki državljanke in državljane potiskajo v podrejen položaj. Grušovnik predvideva možnost totalitarizma in zanikanje gesel francoske revolucije, zlasti enakosti in svobode. Opozarja na nadzorovanje ljudi in krepitev potrošniške miselnosti. Pri tem ima pomembno vlogo moderna tehnologija. Svoj pametni telefon, ki se z novimi in novimi ponudbami hitro odziva na trenutno izbiro, imenuje smartič.
Koronafilozofijo, se pravi filozofijo o pandemiji iz karantene, tu in tam oblikuje kot literarno pripoved. Odpravi se k jezeru, besede govorijo o napetosti in slutnji nečesa nepredvidljivega. Vse se je spremenilo. Neznani virus grozi in povzroča strah. Filozofa prešine spoznanje, da se je tok sveta ukleščil. Zdi se mu, kot da se vse skupaj dogaja v grozljivem filmu. Ne strinja se z Aristotelom, ki vednost izenačuje z možnostjo srečnosti, in, prav nasprotno, predvideva njeno uničevalno moč. Zamisli se nad Platonovo prispodobo o votlini. Poznavanje resnice, tako predvideva, je na začetku tudi mučno. Ljudje nismo samo radovedneži, temveč tudi vedomrzneži in zato načrtno blokiramo ideje, ki bi lahko porušile ustaljeno pojmovno mrežo. Pred strašljivimi informacijami se branimo z mehanizmom racionalizacije. Nekateri verjamejo, da svet vodi in ureja razumni akter, dejavnik, ki kot brezosebni vzrok in neznana sila izkazuje svojo vsemogočnost. Virus prihaja nadnje kot kazen za neprimerno vedenje.
Avtor nehote prisluhne pogovoru dvojice, češ da se bo družba pač na hitro znebila starih ljudi. Za nič drugega ne gre kot za teorijo zarote, sliši rentačiti kar precej jeznih ljudi. Sam pa je prepričan, da je ta teorija tolažba za soočenje s kontingenco oziroma naključnostjo človekovega bivanja in obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta.
O sebi pravi, da je velik privrženec razsvetljenstva. Uvršča se med pozno rojene liberalne subjekte, zrasel je s poznavanjem posameznikovih pravic, zdaj pa se mu dogaja, da se mora podrejati moči in odredbam kolektivnega subjekta – države. Ta subjekt se sklicuje na zrelost državljanov. V vsem tem vidi Tomaž Grušovnik tudi utilitarizem – od načela največje sreče do poudarjanja koristi in izbire, katero življenje šteje in bi ga bilo zato vredno ohraniti.
Renati Salecl in Tomažu Grušovniku je v besedilih Človek človeku virus in Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji skupno angažirano, strokovno in teoretično utemeljeno in s filozofskim védenjem podkrepljeno pisanje. Njuni refleksiji o kriznem času sta berljivi in sporočilno vznemirljivi. Hitro odzivanje obeh avtorjev na negotovost našega življenja je prežeto z odgovornostjo, iskanjem izhoda in prizadevanjem za ohranitev demokracije.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov