Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Kratko besedilo mednarodno uveljavljene filozofinje Renate Salecl Človek človeku virus je videti kot esej, vendar ga je zaradi tehtnosti sporočila in sklicevanja na vire, tako spletne kot knjižne, mogoče imeti za študijo. Primeri, ki jih navaja, so zgovorni in potrjujejo njena stališča ter jih napravijo tudi slikovita. Predmet obravnave je pandemija koronavirusa. Pri preučevanju aktualnega položaja je zazrta v svet kot celoto, njene ugotovitve pa je mogoče prenesti tudi na slovensko družbo. Kritična je do enostranskosti kapitalizma ter razdeljenosti sveta na bogate in revne. Neenakost med ljudmi je očitna tudi pri spopadanju s kužno boleznijo in poskusih obvladovanja te, v marsičem še vedeno neznane nevarnosti. Bogati imajo na voljo zdravniško pomoč, lahko se umaknejo v svoje drage nepremičnine in karanteno preživljajo udobno, medtem ko se revni spopadajo z golim preživetjem – tako z boleznijo kot z izgubo socialne varnosti. Avtorica premišljuje o filozofiji izbire: ni vseeno, kdo bo deležen zdravniške pomoči in kdo ne. Tudi na vrednost življenja mnogi gledajo s tržnimi očmi in profitnim motivom.

Renata Salecl ugotavlja, da je pandemija radikalno spremenila odnose med ljudmi. Logika zapiranja in omejevanja kaj hitro vodi tudi do novih oblik nadzorovanja. Ne izvajajo ga samo vlade, temveč tudi mediji, ki na primer predvajajo ene in iste posnetke o nezaščitnem vedenju. Dogaja se, da ljudje zaradi zavisti in strahu ovajajo drug drugega, pri vsem tem je nadvse uporabna tudi moderna tehnologija. Programirali so jo združeni umi, zdaj pa ima novo vlogo – samodejno nadzorovanje in odkrivanje okuženih oseb.

Avtorica knjige Človek človeku virus pravi, da so se s koronakrizo izjemno hitro pojavili tudi koronadobičkarji. Za ponazoritev sicer navaja primer Trumpovega zeta, vendar se je po njenem mnenju podobno dogajalo tudi v Sloveniji. Netransparentno so kupovali zaščitno opremo in s tem omogočili velike dobičke podjetjem, povezanim z oblastnimi strukturami. Piše tudi o zavračanju nošenja mask, vprašanjih osebne svobode in o tem, da se imajo nekateri ljudje za izbrance in si domišljajo, da zaščite kratko malo ne potrebujejo. Ker so na oblasti ali pa so javne osebnosti, pravila, ki so jih uvedli sami, zanje očitno ne veljajo. Prišlo je celo do nove oblike nasilja – namernega okuženja drugih: napadalec s pljuvanjem nasprotnika tudi poniža in umaže.

Filozof Tomaž Grušovnik v knjigi Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji problemsko povezuje epistemološke, etične in politične vidike. Omajal je oznako filozofije kot ljubezni do modrosti in izbral pozicijo zofofoba, izvirno domislico, torej nekakšnega vedomrzneža, ki noče vedeti za kruta spoznanja, kakršna so tista, ki govorijo o koronakrizi, in se jim zato izmika. Etični vidiki opisujejo človekovo spremenjeno in ogrožajočo pozicijo, tako rekoč eksistencialno stisko. Pisec se dotakne tudi nepremišljenega in nasilnega poseganja človeštva v naravo. Tudi sicer se veliko ukvarja z ekološkimi vprašanji. Med preživljanjem karantene so medčloveški odnosi postali drugačni, samota in prepoved druženja sta storili svoje. Politični vidiki pa se širijo od dvomov o utemeljenosti in učinkovitosti ukrepov za preprečevanje in zajezitev okužb do samovolje in pozicije vsevednosti, ki državljanke in državljane potiskajo v podrejen položaj. Grušovnik predvideva možnost totalitarizma in zanikanje gesel francoske revolucije, zlasti enakosti in svobode. Opozarja na nadzorovanje ljudi in krepitev potrošniške miselnosti. Pri tem ima pomembno vlogo moderna tehnologija. Svoj pametni telefon, ki se z novimi in novimi ponudbami hitro odziva na trenutno izbiro, imenuje smartič.

Koronafilozofijo, se pravi filozofijo o pandemiji iz karantene, tu in tam oblikuje kot literarno pripoved. Odpravi se k jezeru, besede govorijo o napetosti in slutnji nečesa nepredvidljivega. Vse se je spremenilo. Neznani virus grozi in povzroča strah. Filozofa prešine spoznanje, da se je tok sveta ukleščil. Zdi se mu, kot da se vse skupaj dogaja v grozljivem filmu. Ne strinja se z Aristotelom, ki vednost izenačuje z možnostjo srečnosti, in, prav nasprotno, predvideva njeno uničevalno moč. Zamisli se nad Platonovo prispodobo o votlini. Poznavanje resnice, tako predvideva, je na začetku tudi mučno. Ljudje nismo samo radovedneži, temveč tudi vedomrzneži in zato načrtno blokiramo ideje, ki bi lahko porušile ustaljeno pojmovno mrežo. Pred strašljivimi informacijami se branimo z mehanizmom racionalizacije. Nekateri verjamejo, da svet vodi in ureja razumni akter, dejavnik, ki kot brezosebni vzrok in neznana sila izkazuje svojo vsemogočnost. Virus prihaja nadnje kot kazen za neprimerno vedenje.

Avtor nehote prisluhne pogovoru dvojice, češ da se bo družba pač na hitro znebila starih ljudi. Za nič drugega ne gre kot za teorijo zarote, sliši rentačiti kar precej jeznih ljudi. Sam pa je prepričan, da je ta teorija tolažba za soočenje s kontingenco oziroma naključnostjo človekovega bivanja in obliž na rano zavedanja, da nas lahko nepredvidljivi dogodki, ki jih nimamo v oblasti, odpihnejo s sveta.

O sebi pravi, da je velik privrženec razsvetljenstva. Uvršča se med pozno rojene liberalne subjekte, zrasel je s poznavanjem posameznikovih pravic, zdaj pa se mu dogaja, da se mora podrejati moči in odredbam kolektivnega subjekta – države. Ta subjekt se sklicuje na zrelost državljanov. V vsem tem vidi Tomaž Grušovnik tudi utilitarizem – od načela največje sreče do poudarjanja koristi in izbire, katero življenje šteje in bi ga bilo zato vredno ohraniti.

Renati Salecl in Tomažu Grušovniku je v besedilih Človek človeku virus in Karantenozofija, razmišljanja o pandemiji skupno angažirano, strokovno in teoretično utemeljeno in s filozofskim védenjem podkrepljeno pisanje. Njuni refleksiji o kriznem času sta berljivi in sporočilno vznemirljivi. Hitro odzivanje obeh avtorjev na negotovost našega življenja je prežeto z odgovornostjo, iskanjem izhoda in prizadevanjem za ohranitev demokracije.