Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


25.04.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Vihar v glavi

Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 101 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov