Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Zupan: Sanjska knjuiga

26.10.2020

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020

Pesnik, esejist, prevajalec in urednik Uroš Zupan sodi med najplodovitejše ustvarjalce v slovenskem literarnem prostoru. To znova potrjuje z letošnjo bero. V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v stilu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo:

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati« /…/ »Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi.«

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države:

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v sami srčiki Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo:

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj v začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave (»Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.«) prebuja melanholija spričo naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se v zaključku razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta:

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav kreativnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v zaključnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote:

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike »majhne prevare uma«. V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


27.04.2019

Arthur Miller: Lov na čarovnice

Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc


26.04.2019

MGL - Theresia Walser: Taka sem kot vi, rada imam jabolka

Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani


18.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori ; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


18.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.


18.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.04.2019

Borivoj Radaković: Amaterji

Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec


18.04.2019

Pravica biti človek

Stališča prezrte generacije


16.03.2019

Taborijeve Goldbergove variacije v SSG Trst

Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/


17.04.2019

Tkanje pogledov - Jože Dolmark

Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.


14.04.2019

Drama SNG Ljubljana - Razbiti vrč

DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215


15.04.2019

Franci Novak: Vračanje pogleda

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


15.04.2019

Aleksandar Gatalica: Velika vojna

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja


15.04.2019

Branko Gradišnik: Julija avgusta

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


15.04.2019

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


Stran 85 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov