Avtoric recenzije Marica Škorjanec Bere Maja Moll.

Brežice : Založba Primus, 2020

Tončka Stanonik, diplomirana slovenistka, lektorica, urednica, pisateljica otrokom namenjenih »zgodb iz čipkaste preje«, se v prvem romanu za odrasle posveča dvojini. Spopada se z nerešljivimi težavami v odnosih med žensko in moškim ter med mamo in preveč ljubljenim otrokom, z vztrajnimi, a neuspešnimi poskusi, kako ustvariti zdravo družinsko skupnost, ko v dvojino vstopi tretji, za otroka nezaželeni tujec.

Zgodba romana Tončke Stanonik Najina dvojina se dogaja v Ljubljani zadnja desetletja nekdanje Jugoslavije, v obdobju samoupravljanja, ko je bilo bencin mogoče kupiti le na bone. Družbeno dogajanje je omenjeno le bežno; v središču je osebna življenjska zgodba mlade intelektualke Julije, ki po končanem študiju išče svoj prostor pod soncem in sanja o lepi prihodnosti v poklicu in osebnem življenju. Nič ji ni podarjenega, delo jo nenehno preganja. Še po službi prinaša s seboj gore besedil za lektoriranje, za vse mora poskrbeti sama. Želi se poročiti z duhovitim sodelavcem Džonijem, čeprav sluti, da se zakon ne bo obdržal.

Pripoved se začne dan pred poroko s prvim nesporazumom med ženinom in visoko nosečo nevesto, zaskrbljeno, ker za obred ni še nič pripravljenega, on pa odhaja.

»O. K., baby, nič se ne boj!« jo tolaži. »Pridem, ko bodo zaprli oštarijo, in vse se pomeniva.«

Julija se zaveda, da je njena odločitev prenagljena, poroka poteka nekako mimogrede, brez slehernega blišča in celo brez poročnega šopka. Njen Džoni nima smisla za romantiko, je pač moški, ki ni imel priložnosti, da bi odrastel. Še naprej se druži s prijatelji, obletnico mature praznuje kar tri dni, Julija pa ostaja sama, z avtobusom se celo sama odpravi v porodnišnico. Po rojstvu male Timijanke se vsa predaja neskončni materinski ljubezni in pretirani skrbi za novorojenko. Za nekaj mesecev se s punčko zateče k staršem, a tudi tja ji pošiljajo krtačne odtise v korekturo.

Zakonca živita drug mimo drugega, vse bolj odtujena med službo in skrbjo za otroka. Po dveh letih se sporazumno razideta in prekineta vse stike. Julija prepusti punčko varnim materinim rokam, le ob koncu tedna prihaja domov tudi ona. Odslej živi samo še za delo, da bi privarčevala denar za nakup enosobnega stanovanja.

Pisateljica zelo podrobno opisuje težko pričakovano, a naporno selitev v šesto nadstropje novega bloka v ljubljanskem predmestju. Tudi za Timijanko se začenja novo obdobje, saj mora hoditi v vrtec, kjer niso tako prijazni kot pri stari mami. Z mamo pa sta tako povezani, da nikogar ne potrebujeta, še posebno ne moškega, ki se skoraj neopazno vtihotapi v njuno skupnost. Timijanki je tujec odveč, saj ji krade mamino ljubezen, njuno dvojino. Izbruhi nestrpnosti se vrstijo na obeh straneh, vmes je dramatično napisana zgodba o razvajenem otroku, o uporništvu, sporočilih, ki jih ljubosumna punčka čečka na listke v togotnih izlivih besa, Julija pa vedno poskuša vse urediti, dokler Vid po več letih ne odide. Zdaj se lahko povsem posveti hčerki, ki prehaja v težavno obdobje pubertete z vsemi značilnostmi: neredom, sovražnimi izbruhi, slabšimi ocenami, izmišljijami in čudaškimi odločitvami, vse do vpisa v srednjo šolo proti mamini volji. A po vrsti razočaranj in podrejanja se tudi v Juliji prebuja samozavest, znana založba jo je izbrala na razpisu za uredniško mesto. »To znam, to obvladam in tega mi ne more nihče vzeti!« si pravi.

Julija je v romanu predstavljena kot zelo čustvena, materinska, samostojna ženska, ki zna potrpeti, vendar noče biti mučenica. Pisateljica je ne idealizira, saj opisuje tudi njene slabosti, kot jih občutijo bližnji. Razumevanje in oporo najde pri najboljši prijateljici in njej avtorica posveča svojo knjigo:

»Za Ondino, ki se je tako veselila mojega pisanja.«

Roman Najina dvojina ponuja zanimivo, psihološko poglobljeno branje o starševstvu in vzgoji ter odpira pogled v ne tako oddaljeno preteklost. Resnobnost pripovedi je prepletena s humorjem, knjižni jezik pa oživlja raba pogovorne govorice osnovnošolcev.