Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2020
Prozni kolaž v mešani tehniki Emanueleja Trevija ima naslov Nekaj zapisanega. To je bil tudi delovni naslov osrednjega zanimanja in osišča tega pisanja, Pier Paolo Pasolini je namreč tako želel poimenovati svoj roman, ki je potem leta 1992 izšel pod naslovom Nafta. roman je fragmentaren, sestavljen iz časopisnih novic o mafijskih krogih in finančnih elitah, enkrat obdelanih in drugič citiranih, ki nekaterim navdušencem potrjujejo Pasolinijevo preroškost. V njem je na primer obravnavan Berlusconijev tesni sodelavec, obsojen v procesih proti Loži P2 in – da je ironija zgodovine še hujša – domnevni najditelj domnevno ukradenega in čudežno spet najdenega poglavja iz Nafte. Vendar filološka analiza ne daje enoznačne pritrditve avtorstva, poudarja Trevi.
Predvsem je Nafta mistična posoda, kot jo je v svojih prvih zapiskih iz zgodnjih sedemdesetih let poimenoval sam avtor. Hkrati je to zgodba predvsem o prigodah dveh literarnih likov, dveh Carlov, ki se čudežno spremenita v ženski. Ozračje misterijev, predvsem elevzinskega, s katerim se Trevijevo delo konča, ob siceršnjem sklicevanju na stare mite daje Nafti razsežnost, vredno Ovidovih Metamorfoz in podobnih protejskih zapisov. Kritika je ob izidu prizor, ko se eden od Carlov na javnem parkirišču nastavi za to prigodo posebej najetim dvajsetim testosteronsko krepkim mladcem, razlagala kot provokativno in promiskuitetno izkušnjo, poudarja Trevi, ki ob tem opozarja, da gre za iniciacijo na takšni opustošeni urbani krajini, po kakršnih se je, gnan s poželenjem, klatil tudi Pasolini in je bil na takšnem zapeljevanju tudi smrtno zaklan.
Trevi svoje na pol memoarsko, napol esejistično delo piše kot lov na zaklad, na vse skrito in zakodirano v Pasolinijevih osrednjih in ne povsem pojasnjenih delih, na primer po de Sadovem zgledu posnetem filmu s požrtijami in orgijami Salo ali Sto dvajset dni Sodome, ki je posvečen republiki Salo, kamor se je pod nemškim patronatom v zadnjih zemeljskih dneh zatekel Mussolini. Pogosta Trevijeva referenca je ob Nafti tudi roman in kasneje film Teorem o skrivnostnem tujcu, ki pride v zgleden meščanski dom in zapelje vse do zadnjega, potem pa odide. Trevi pri svojem brskanju po ostankih in jalovini, v knjigi je omenjenih več kritik in citatov predhodnih Pasolinijevih biografov, ni sam, obkrožen je z ekipo čudakov, ki sestavljajo Sklad Pasolini, ustanovo sredi Rima, ki jo vodi markantna in nekoliko avtodestruktivna matrona Laura Betti, ljubkovalno imenovana Norica. Bila je osrednja figura javnega življenja in je igrala tudi v Pasolinijevih filmih. Trevi popisuje njeno šefovstvo, ko se družba Pasolinijevih oboževalcev ob bulimiji, žaljivkah in naraščajoči konfliktnosti od nje počasi oddaljuje. Dovolj pisana druščina, da je Trevijevo pisanje o časih, ko so na vrh italijanske politike prihajali goljufi in mehki avtokrati tipa Berlusconi, zanimiv dokument o spremembah, napisan kot pričevanje in z distanco. Povolilnemu mačku ob Berlusconijevi prvi izvolitvi je na primer namenjeno celo poglavje.
Trevi torej gara na več strani: najprej piše o sebi kot o raziskovalcu Pasolinijeve Nafte, opisuje okolje, v katerem je delal, imena pa so zanimiva za ožji krog Pasolinijevih privržencev in za tiste, ki prežijo na pikantne anekdote iz sveta literarne inteligence. Drugič opisuje srečanja z bosanskim parom, ki pritegne rimsko buržujko in se grejo sadomazohistične igrice, to pa je Treviju samo odskočna deska za premislek o Pasolinijevi drži, kakor se kaže v pisavi. Hkrati piše tudi o sprejemu Pasolinijevega dela, in to poglobljeno in s sklicevanjem na referenčne tekste, popravlja nekatere interpretirane dele in opozarja na neskladnosti, vse pa faktično natančno, vendar bralcu prijazno, čeprav se nekatere opombe razlezejo čez nekaj strani. Ne nazadnje je v poglavjih, ki so posvečena gostovanjem in ozračju v Skladu Pasolini, tudi zgodba njegovega zorenja, popis prekinitve z ustanovo in še bolj z njeno vodjo. Hkrati je to geneza zapiskov, kar je postopek, ki prezrcali zanimanje za Pasolinijeve pisateljske postopke. Nekaj zapisanega je torej knjiga, ki dopolnjuje, kar v Nafti manjka, je poskus rekonstrukcije tega monumentalnega dela, ki naj bi imelo okoli dva tisoč strani, a je s približno tretjino nameravanega obsega še vedno zajeten zalogaj, ki se ga bo kdo, opogumljen s Trevijevimi zapiski, morda lotil. Oziroma ga bodo tisti, ki so ga že prebrali, morda bolje razumeli.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Prevedla Vera Troha; Ljubljana : Beletrina, 2020
Prozni kolaž v mešani tehniki Emanueleja Trevija ima naslov Nekaj zapisanega. To je bil tudi delovni naslov osrednjega zanimanja in osišča tega pisanja, Pier Paolo Pasolini je namreč tako želel poimenovati svoj roman, ki je potem leta 1992 izšel pod naslovom Nafta. roman je fragmentaren, sestavljen iz časopisnih novic o mafijskih krogih in finančnih elitah, enkrat obdelanih in drugič citiranih, ki nekaterim navdušencem potrjujejo Pasolinijevo preroškost. V njem je na primer obravnavan Berlusconijev tesni sodelavec, obsojen v procesih proti Loži P2 in – da je ironija zgodovine še hujša – domnevni najditelj domnevno ukradenega in čudežno spet najdenega poglavja iz Nafte. Vendar filološka analiza ne daje enoznačne pritrditve avtorstva, poudarja Trevi.
Predvsem je Nafta mistična posoda, kot jo je v svojih prvih zapiskih iz zgodnjih sedemdesetih let poimenoval sam avtor. Hkrati je to zgodba predvsem o prigodah dveh literarnih likov, dveh Carlov, ki se čudežno spremenita v ženski. Ozračje misterijev, predvsem elevzinskega, s katerim se Trevijevo delo konča, ob siceršnjem sklicevanju na stare mite daje Nafti razsežnost, vredno Ovidovih Metamorfoz in podobnih protejskih zapisov. Kritika je ob izidu prizor, ko se eden od Carlov na javnem parkirišču nastavi za to prigodo posebej najetim dvajsetim testosteronsko krepkim mladcem, razlagala kot provokativno in promiskuitetno izkušnjo, poudarja Trevi, ki ob tem opozarja, da gre za iniciacijo na takšni opustošeni urbani krajini, po kakršnih se je, gnan s poželenjem, klatil tudi Pasolini in je bil na takšnem zapeljevanju tudi smrtno zaklan.
Trevi svoje na pol memoarsko, napol esejistično delo piše kot lov na zaklad, na vse skrito in zakodirano v Pasolinijevih osrednjih in ne povsem pojasnjenih delih, na primer po de Sadovem zgledu posnetem filmu s požrtijami in orgijami Salo ali Sto dvajset dni Sodome, ki je posvečen republiki Salo, kamor se je pod nemškim patronatom v zadnjih zemeljskih dneh zatekel Mussolini. Pogosta Trevijeva referenca je ob Nafti tudi roman in kasneje film Teorem o skrivnostnem tujcu, ki pride v zgleden meščanski dom in zapelje vse do zadnjega, potem pa odide. Trevi pri svojem brskanju po ostankih in jalovini, v knjigi je omenjenih več kritik in citatov predhodnih Pasolinijevih biografov, ni sam, obkrožen je z ekipo čudakov, ki sestavljajo Sklad Pasolini, ustanovo sredi Rima, ki jo vodi markantna in nekoliko avtodestruktivna matrona Laura Betti, ljubkovalno imenovana Norica. Bila je osrednja figura javnega življenja in je igrala tudi v Pasolinijevih filmih. Trevi popisuje njeno šefovstvo, ko se družba Pasolinijevih oboževalcev ob bulimiji, žaljivkah in naraščajoči konfliktnosti od nje počasi oddaljuje. Dovolj pisana druščina, da je Trevijevo pisanje o časih, ko so na vrh italijanske politike prihajali goljufi in mehki avtokrati tipa Berlusconi, zanimiv dokument o spremembah, napisan kot pričevanje in z distanco. Povolilnemu mačku ob Berlusconijevi prvi izvolitvi je na primer namenjeno celo poglavje.
Trevi torej gara na več strani: najprej piše o sebi kot o raziskovalcu Pasolinijeve Nafte, opisuje okolje, v katerem je delal, imena pa so zanimiva za ožji krog Pasolinijevih privržencev in za tiste, ki prežijo na pikantne anekdote iz sveta literarne inteligence. Drugič opisuje srečanja z bosanskim parom, ki pritegne rimsko buržujko in se grejo sadomazohistične igrice, to pa je Treviju samo odskočna deska za premislek o Pasolinijevi drži, kakor se kaže v pisavi. Hkrati piše tudi o sprejemu Pasolinijevega dela, in to poglobljeno in s sklicevanjem na referenčne tekste, popravlja nekatere interpretirane dele in opozarja na neskladnosti, vse pa faktično natančno, vendar bralcu prijazno, čeprav se nekatere opombe razlezejo čez nekaj strani. Ne nazadnje je v poglavjih, ki so posvečena gostovanjem in ozračju v Skladu Pasolini, tudi zgodba njegovega zorenja, popis prekinitve z ustanovo in še bolj z njeno vodjo. Hkrati je to geneza zapiskov, kar je postopek, ki prezrcali zanimanje za Pasolinijeve pisateljske postopke. Nekaj zapisanega je torej knjiga, ki dopolnjuje, kar v Nafti manjka, je poskus rekonstrukcije tega monumentalnega dela, ki naj bi imelo okoli dva tisoč strani, a je s približno tretjino nameravanega obsega še vedno zajeten zalogaj, ki se ga bo kdo, opogumljen s Trevijevimi zapiski, morda lotil. Oziroma ga bodo tisti, ki so ga že prebrali, morda bolje razumeli.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov