Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.

Maribor : Kulturni center, 2020

Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.

Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva  človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo  nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.

Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:

„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“

Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.

Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:

„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“

Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...