Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.
Trst : Mladika, 2020
Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.
Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.
Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.
Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.
Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.
Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.
Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.
Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.
Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.
Trst : Mladika, 2020
Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.
Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.
Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.
Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.
Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.
Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.
Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.
Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.
Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov