Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.

Trst : Mladika, 2020

Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.

Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.

Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.

Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.

Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.

Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.

Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.

Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.

Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.