Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Alojz Rebula: Apokrif

21.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.

Trst : Mladika, 2020

Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.

Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.

Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.

Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.

Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.

Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.

Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.

Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.

Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Alojz Rebula: Apokrif

21.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.

Trst : Mladika, 2020

Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.

Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.

Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.

Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.

Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.

Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.

Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.

Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.

Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.


17.05.2019

Pogovor o filmu Zgodovina ljubezni

Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


Stran 87 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov