Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Alojz Rebula: Apokrif

21.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.

Trst : Mladika, 2020

Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.

Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.

Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.

Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.

Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.

Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.

Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.

Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.

Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Alojz Rebula: Apokrif

21.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Arko Bereta Matjaž Romih in Sanja Rejc.

Trst : Mladika, 2020

Z veliko pozornostjo občil je bila nedavno pospremljena Rebulova poslednja knjiga, izšla dve leti po njegovi smrti. Prvič zato, ker se doslej ni splošno vedelo, da je v književnikovi zapuščini mogoče najti še kak literarni dosežek, drugič pa zato, ker ga ni napisal, ampak ga je zaradi skoraj popolne slepote narekoval, kakor že svoji zadnji dve knjigi, ki sta izšli še zaživa.

Akademik Alojz Rebula se v Apokrifu vrača k eni svojih priljubljenih snovi: krščanski duhovnosti, ki poleg antike in slovenstva močno prežema vsa njegova dela. Slovenci nimamo svoje besede za apokrif, ki po grško pomeni skrit, zastrt. V resnici je to poimenovanje za tiste svetopisemske spise, ki so nastajali v stoletjih po Kristusovi smrti in popisujejo njegovo življenje, a jih Katoliška cerkev ni sprejela v svoj kanon. Nekateri izmed njih so bili namreč deloma plod domišljije in tako v nasprotju s štirimi ustaljenimi evangeliji spoznani za ne povsem zanesljive. Kristusov lik pa je še naprej vznemirjal duha besednih umetnikov vse do danes. Potemtakem Alojz Rebula ni nobena izjema. Tako ali tako pa je s svojim peresom neposredno segel v svetopisemske čase že s svojima deloma Intervjuji o Prihajajočem in Pričevalci vstajenja, medtem ko se v nekaterih drugih knjigah nanje spušča posredno.

Knjigo Apokrif sestavlja devetindvajset kratkih zgodb, ki s pisateljskim navdihom popisujejo Kristusovo delovanje, posamezne sodobnike in njihova dejanja. Že samo naslovi, kot so na primer Odsekano uho, Zaslišanje, Srečanje s Petrom in podobni, napovedujejo vznemirljivo branje. Pisateljeva domišljija, ki svetopisemskim dogodkom dodaja novo razsežnost, ostaja vendarle strogo pred zidom senzacionalizma, kaj šele krivovernosti. Nasprotno, v bistvu so to z občutljivostjo in hkrati domiselnostjo, ki se zdi, da je lahko povsem verjetna, kronološko popisane postaje Kristusovega življenja. To so nekakšni komentarji, povezani v zgodbe, tako da celo tistemu, ki ne pozna najbolj razširjene knjige na svetu, nevsiljivo, spoštljivo, včasih tudi duhovito ponujajo osnovna vedenja o človeku, o katerem dandanes noben resen premišljevalec ne dvomi, da je resnično živel.

Čeprav je pisateljev pozitivni odnos do Kristusa in svetopisemskih osebnosti očiten, pri slednjih ne varčuje z nizanjem njihovih napak, slabosti in nebogljenosti. Šibkost njihovih značajev, ki se kaže v omahljivosti in nezaupanju, ostaja večna. S temi poudarki namreč pisatelj trka na vest slehernika, kot na primer skozi usta svetopisemskega Lazarja, češ kdo se zmeni za onstranstvo, saj da vsi živijo za tukajšnjost in jim ni mar za to, kaj je onkraj tega časa.

Mogoče bi se bilo vprašati, koliko je v teh besedilih teološkega, apologetskega. Ali z drugimi besedami, koliko je oznanjevalnega v smislu navijanja za krščansko. Vendar gre izziv, ki ga prinašajo ta besedila, v drugo smer: skozi umetniško portretiranje svetopisemskih osebnosti in njihovih dejanj pisatelj zastavlja vprašanja, ki mučijo človeštvo. Pa za razumevanje teh besedil niti ni potrebno kakšno predznanje, saj bi v njih zaman iskali kako dogmatičnost, saj so z umetniškimi potezami zastavljena občečloveško, življenjsko.

Kakor se sicer te zgodbe lepo berejo, če uporabim konvencionalne besede, pa bo morda v njih kak bralec, vajen Rebulove silovite literarne eruptivnosti, nekoliko pogrešal njegov prvinski izraz, osupljivo izvirno metaforiko, skratka, njegov veličastni slog. Povsem razumljivo. Zgodbe je pač narekoval, torej jih je lahko imel le pred očmi duha, nikoli pa jih ni videl. Vendar kljub temu delujejo, manjka morda zgolj češnja na torti. Vsekakor pa te pripovedi prinašajo nekatere vzporednosti s sodobnim dogajanjem, zanimive odzive na današnji čas. To jim daje živost.

Alojz Rebula, klasični filolog, nekdaj krajši čas tudi agnostik, nam torej daje na vpogled svoje dojemanje in sprejemanje bogastva svetih besedil, njihovo umetniško interpretacijo. Tako je kot že na več krajih razkril svoj notranji svet, ki ga je mogoče sprejemati kot njegov apokrifni zapis, njegovo duhovno oporoko.

Knjigo bogati esej, ki ga je akademik Milček Komelj prebral v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti na žalni slovesnosti ob pisateljevi smrti pred dvema letoma. Ne samo poznavalsko, tudi z literarno roko napisano besedilo razodeva Komeljevo veliko razumevanje Rebulovega življenjskega in umetniškega kreda.

Spremno besedo h knjigi Apokrif je napisal Ivo Jevnikar, pa tudi pisatelj sam z nekaj stavki na začetku pripravlja bralca na sprejemanje zgodb. Likovno spremljavo jim dodaja izbor reprodukcij slik iz četrtstoletnega obdobja kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za karitas. Spremljajo jih besede Jožice Marije Ličen.


26.11.2018

Giulio Angioni: Toledski plameni

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Jure Franko.


26.11.2018

Maja Miloševič: Oder za gluhe

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


26.11.2018

Uroš Zupan: Ene in drugi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Barbara Zupan.


24.11.2018

Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


19.11.2018

Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan


19.11.2018

Jani Virk: Brez imena

Avtorica recenzije Gabriela Babnik Bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja.


19.11.2018

Ljubka Šorli: Goriške pesmi

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


12.11.2018

Tloris za revolucijo

Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej


12.11.2018

Klarisa Jovanović: Izgnana

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


12.11.2018

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti?

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Igor Velše.


12.11.2018

Vito Staviarsky: Kivader

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman.


12.11.2018

Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Lidija Hartman.


11.11.2018

Abonma Micka

KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac


07.11.2018

Poj mi pesem - ocena filma

Otvoritveni film Liffa (7. 11. 2018)


27.10.2018

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.


05.11.2018

Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan


05.11.2018

Andrej Blatnik: Ugrizi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Amos Oz: Juda

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Vlado Kreslin: Zakartana ura

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 94 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov