Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov