Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
Neveljaven email naslov