Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

11.01.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Založba ZRC, 2020

Cenzura, naj se jo imenuje tako ali drugače, je stara toliko kot pismenost, tuja pa ni niti likovni umetnosti. Predvsem v krščanskem svetu se je v nekaterih obdobjih kazala v zakrivanju »pohujšljive« golote, češ da vernike odvrača od zamaknjene pobožnosti. Pri tem je šlo sicer za več kot zgolj za vprašanje estetike in moralne neoporečnosti, vendar je bilo še vedno obravnavano dosti manj resno kot odkloni v veri, ideologiji in odnosu do oblasti.

V tem poltretjem stoletju so med prepovedanimi deli prevladovali spisi v nemščini in latinščini, med deli slovenskih reformacijskih piscev pa je bilo na Index librorum prohibitorum uvrščenih največ knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, ki so se zavzemali za reformiranje Cerkve in širjenje osnovne pismenosti med slovenskimi rojaki – z izjemo Dalmatinove Biblije, ki jo je z dovoljenjem smela uporabljati tudi katoliška duhovščina.

Literarni zgodovinar Luka Vidmar, urednik in soavtor zbornika Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, je k sodelovanju povabil pet raziskovalcev in tri raziskovalke. Nina Ditmajer poroča o prepovedanih knjigah v samostanskih knjižnicah na južnem Štajerskem od zgodnjega srednjega veka naprej. Obravnava knjižnice kapucinov, minoritov, dominikancev in frančiškanov ter opozarja na usodo njihovih knjig, ne le prepovedanih, zlasti po posegih Jožefa II. in nemški okupaciji.

Urednik Luka Vidmar se je posvetil percepciji del Ferranteja Pallavicina na Kranjskem. Plemič iz Piacenze je pozornost sestavljavcev Indexa pritegnil z napadi na papeža Urbana VIII. Z zvijačo so ga leta 1643 zvabili v Francijo ter ga v Avignonu prijeli in obglavili. Njegova dela so kljub temu ponatiskovali, zlasti pa je po njegovih ljubezenskih, celo erotičnih spisih segalo tudi plemstvo na Kranjskem; med najbolj znanimi bralci sta bila baron Valvasor in predsednik operozov grof Janez Krstnik Prešeren.

Monika Deželak Trojar razkriva delo zgodovinarja in pridigarja Schönlebna, ki se je v sedemdesetih letih 17. stoletja predvsem s spisi, v katerih je nepopustljivo, srdito, tudi žaljivo do nasprotnikov zagovarjal dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, znašel na Indeksu in se po tem umaknil v anonimnost.

Boris Golec, raziskovalec, ki je ovrgel že več dolgo veljavnih netočnih podatkov o Valvasorjevem življenju, niza in pojasnjuje razloge za samocenzuro v Slavi vojvodine Kranjske. Primeri segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev pri opisovanju svoje rodbine in samega sebe (na primer z navajanjem baronskega stanu), pri raziskovanju identitete drugih oseb (o njih je neprijetne podrobnosti praviloma omenjal le, če je rodbina že izumrla), pri obravnavi obdobja reformacije in protireformacije ter pri prikazu pravne podobe dežele Kranjske.

Matija Ogrin piše o dolgo pozabljenih poznobaročnih slovenskih rokopisih in literarni tradiciji v primežu razsvetljenske formalne ali neformalne cenzure. Uvrstitev posameznih avtorjev na državne indekse je onemogočala tiskanje velikega dela slovenskega baročnega krščanskega slovstva, tako da se je to duhovno izročilo vse do 19. stoletja lahko ohranjalo in širilo le v rokopisnih prepisih.

Andrej Pastor dopolnjuje Ogrinov pregled s prikazom cenzure na Kranjskem, ki je imela pod razsvetljenim reformatorjem Jožefom II. tudi funkcijo vzgojne institucije. Cenzurni red iz leta 1781, ki je dovolil tudi kritike na cesarjev račun, je prepovedoval zlasti dela, ki so širila vraževerje in malikovanje svetnikov, njihovim avtorjem pa je nalagal visoke denarne kazni. Baron Zois je imel v tem času, ko je v Ljubljani že delovalo več založnikov in knjigotržcev, najbogatejšo knjižnico na Slovenskem in v njej tudi vrsto prepovedanih del.

Sonja Svoljšak piše o prisotnosti oziroma odsotnosti filozofsko ter politično spornih in prepovedanih francoskih, angleških in ameriških avtorjev v Licejski knjižnici v Ljubljani do leta 1848, pri čemer je imela največji delež prav odkupljena Zoisova knjižnica.

Marko Juvan v prispevku Cenzor in literarno polje – Kopitar, Čop in Krajnska čbelica obravnava zaostritev cenzure po nastopu cesarja Franca I. v popoln preventivni nadzor nad vsemi tisku namenjenimi vsebinami v vseh jezikih monarhije. Veljal je do marčne revolucije, razmere pri nas pa vzorčno prikazuje spopad za objavo Prešernovih pesmi v almanahu, po Juvanovih besedah mitološko epizodo iz slovenske literarne zgodovine, v kolektivni spomin zapisano kot enostranska obsodba starokopitnega cenzorja, ki ni prepoznal pesnikove veličine.

Marijan Dović na koncu povzema razvoj cenzure v obravnavanem obdobju in se posebej posveča cesarskemu nadzoru nad slovensko literaturo v »podaljšanem« 19. stoletju – od francoske revolucije do prve svetovne vojne. Sega od Linhartovih težav s Poskusom zgodovine in z Matičkom, katerega uprizoritve ni doživel, prek zapornih kazni za začetnike slovenske periodike do zaplembe Cankarjeve Erotike in njenega ponatisa pri Schwentnerju, ki od avtorja ni, tako kot prvotni založnik, zahteval izločitve inkriminiranih pesmi. Tudi Hlapci niso bili uprizorjeni leta 1909, ko so nastali, temveč prvič šele deset let pozneje, po avtorjevi smrti, v Trstu.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

11.01.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Založba ZRC, 2020

Cenzura, naj se jo imenuje tako ali drugače, je stara toliko kot pismenost, tuja pa ni niti likovni umetnosti. Predvsem v krščanskem svetu se je v nekaterih obdobjih kazala v zakrivanju »pohujšljive« golote, češ da vernike odvrača od zamaknjene pobožnosti. Pri tem je šlo sicer za več kot zgolj za vprašanje estetike in moralne neoporečnosti, vendar je bilo še vedno obravnavano dosti manj resno kot odkloni v veri, ideologiji in odnosu do oblasti.

V tem poltretjem stoletju so med prepovedanimi deli prevladovali spisi v nemščini in latinščini, med deli slovenskih reformacijskih piscev pa je bilo na Index librorum prohibitorum uvrščenih največ knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, ki so se zavzemali za reformiranje Cerkve in širjenje osnovne pismenosti med slovenskimi rojaki – z izjemo Dalmatinove Biblije, ki jo je z dovoljenjem smela uporabljati tudi katoliška duhovščina.

Literarni zgodovinar Luka Vidmar, urednik in soavtor zbornika Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, je k sodelovanju povabil pet raziskovalcev in tri raziskovalke. Nina Ditmajer poroča o prepovedanih knjigah v samostanskih knjižnicah na južnem Štajerskem od zgodnjega srednjega veka naprej. Obravnava knjižnice kapucinov, minoritov, dominikancev in frančiškanov ter opozarja na usodo njihovih knjig, ne le prepovedanih, zlasti po posegih Jožefa II. in nemški okupaciji.

Urednik Luka Vidmar se je posvetil percepciji del Ferranteja Pallavicina na Kranjskem. Plemič iz Piacenze je pozornost sestavljavcev Indexa pritegnil z napadi na papeža Urbana VIII. Z zvijačo so ga leta 1643 zvabili v Francijo ter ga v Avignonu prijeli in obglavili. Njegova dela so kljub temu ponatiskovali, zlasti pa je po njegovih ljubezenskih, celo erotičnih spisih segalo tudi plemstvo na Kranjskem; med najbolj znanimi bralci sta bila baron Valvasor in predsednik operozov grof Janez Krstnik Prešeren.

Monika Deželak Trojar razkriva delo zgodovinarja in pridigarja Schönlebna, ki se je v sedemdesetih letih 17. stoletja predvsem s spisi, v katerih je nepopustljivo, srdito, tudi žaljivo do nasprotnikov zagovarjal dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, znašel na Indeksu in se po tem umaknil v anonimnost.

Boris Golec, raziskovalec, ki je ovrgel že več dolgo veljavnih netočnih podatkov o Valvasorjevem življenju, niza in pojasnjuje razloge za samocenzuro v Slavi vojvodine Kranjske. Primeri segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev pri opisovanju svoje rodbine in samega sebe (na primer z navajanjem baronskega stanu), pri raziskovanju identitete drugih oseb (o njih je neprijetne podrobnosti praviloma omenjal le, če je rodbina že izumrla), pri obravnavi obdobja reformacije in protireformacije ter pri prikazu pravne podobe dežele Kranjske.

Matija Ogrin piše o dolgo pozabljenih poznobaročnih slovenskih rokopisih in literarni tradiciji v primežu razsvetljenske formalne ali neformalne cenzure. Uvrstitev posameznih avtorjev na državne indekse je onemogočala tiskanje velikega dela slovenskega baročnega krščanskega slovstva, tako da se je to duhovno izročilo vse do 19. stoletja lahko ohranjalo in širilo le v rokopisnih prepisih.

Andrej Pastor dopolnjuje Ogrinov pregled s prikazom cenzure na Kranjskem, ki je imela pod razsvetljenim reformatorjem Jožefom II. tudi funkcijo vzgojne institucije. Cenzurni red iz leta 1781, ki je dovolil tudi kritike na cesarjev račun, je prepovedoval zlasti dela, ki so širila vraževerje in malikovanje svetnikov, njihovim avtorjem pa je nalagal visoke denarne kazni. Baron Zois je imel v tem času, ko je v Ljubljani že delovalo več založnikov in knjigotržcev, najbogatejšo knjižnico na Slovenskem in v njej tudi vrsto prepovedanih del.

Sonja Svoljšak piše o prisotnosti oziroma odsotnosti filozofsko ter politično spornih in prepovedanih francoskih, angleških in ameriških avtorjev v Licejski knjižnici v Ljubljani do leta 1848, pri čemer je imela največji delež prav odkupljena Zoisova knjižnica.

Marko Juvan v prispevku Cenzor in literarno polje – Kopitar, Čop in Krajnska čbelica obravnava zaostritev cenzure po nastopu cesarja Franca I. v popoln preventivni nadzor nad vsemi tisku namenjenimi vsebinami v vseh jezikih monarhije. Veljal je do marčne revolucije, razmere pri nas pa vzorčno prikazuje spopad za objavo Prešernovih pesmi v almanahu, po Juvanovih besedah mitološko epizodo iz slovenske literarne zgodovine, v kolektivni spomin zapisano kot enostranska obsodba starokopitnega cenzorja, ki ni prepoznal pesnikove veličine.

Marijan Dović na koncu povzema razvoj cenzure v obravnavanem obdobju in se posebej posveča cesarskemu nadzoru nad slovensko literaturo v »podaljšanem« 19. stoletju – od francoske revolucije do prve svetovne vojne. Sega od Linhartovih težav s Poskusom zgodovine in z Matičkom, katerega uprizoritve ni doživel, prek zapornih kazni za začetnike slovenske periodike do zaplembe Cankarjeve Erotike in njenega ponatisa pri Schwentnerju, ki od avtorja ni, tako kot prvotni založnik, zahteval izločitve inkriminiranih pesmi. Tudi Hlapci niso bili uprizorjeni leta 1909, ko so nastali, temveč prvič šele deset let pozneje, po avtorjevi smrti, v Trstu.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


Stran 43 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov