Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

11.01.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Založba ZRC, 2020

Cenzura, naj se jo imenuje tako ali drugače, je stara toliko kot pismenost, tuja pa ni niti likovni umetnosti. Predvsem v krščanskem svetu se je v nekaterih obdobjih kazala v zakrivanju »pohujšljive« golote, češ da vernike odvrača od zamaknjene pobožnosti. Pri tem je šlo sicer za več kot zgolj za vprašanje estetike in moralne neoporečnosti, vendar je bilo še vedno obravnavano dosti manj resno kot odkloni v veri, ideologiji in odnosu do oblasti.

V tem poltretjem stoletju so med prepovedanimi deli prevladovali spisi v nemščini in latinščini, med deli slovenskih reformacijskih piscev pa je bilo na Index librorum prohibitorum uvrščenih največ knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, ki so se zavzemali za reformiranje Cerkve in širjenje osnovne pismenosti med slovenskimi rojaki – z izjemo Dalmatinove Biblije, ki jo je z dovoljenjem smela uporabljati tudi katoliška duhovščina.

Literarni zgodovinar Luka Vidmar, urednik in soavtor zbornika Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, je k sodelovanju povabil pet raziskovalcev in tri raziskovalke. Nina Ditmajer poroča o prepovedanih knjigah v samostanskih knjižnicah na južnem Štajerskem od zgodnjega srednjega veka naprej. Obravnava knjižnice kapucinov, minoritov, dominikancev in frančiškanov ter opozarja na usodo njihovih knjig, ne le prepovedanih, zlasti po posegih Jožefa II. in nemški okupaciji.

Urednik Luka Vidmar se je posvetil percepciji del Ferranteja Pallavicina na Kranjskem. Plemič iz Piacenze je pozornost sestavljavcev Indexa pritegnil z napadi na papeža Urbana VIII. Z zvijačo so ga leta 1643 zvabili v Francijo ter ga v Avignonu prijeli in obglavili. Njegova dela so kljub temu ponatiskovali, zlasti pa je po njegovih ljubezenskih, celo erotičnih spisih segalo tudi plemstvo na Kranjskem; med najbolj znanimi bralci sta bila baron Valvasor in predsednik operozov grof Janez Krstnik Prešeren.

Monika Deželak Trojar razkriva delo zgodovinarja in pridigarja Schönlebna, ki se je v sedemdesetih letih 17. stoletja predvsem s spisi, v katerih je nepopustljivo, srdito, tudi žaljivo do nasprotnikov zagovarjal dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, znašel na Indeksu in se po tem umaknil v anonimnost.

Boris Golec, raziskovalec, ki je ovrgel že več dolgo veljavnih netočnih podatkov o Valvasorjevem življenju, niza in pojasnjuje razloge za samocenzuro v Slavi vojvodine Kranjske. Primeri segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev pri opisovanju svoje rodbine in samega sebe (na primer z navajanjem baronskega stanu), pri raziskovanju identitete drugih oseb (o njih je neprijetne podrobnosti praviloma omenjal le, če je rodbina že izumrla), pri obravnavi obdobja reformacije in protireformacije ter pri prikazu pravne podobe dežele Kranjske.

Matija Ogrin piše o dolgo pozabljenih poznobaročnih slovenskih rokopisih in literarni tradiciji v primežu razsvetljenske formalne ali neformalne cenzure. Uvrstitev posameznih avtorjev na državne indekse je onemogočala tiskanje velikega dela slovenskega baročnega krščanskega slovstva, tako da se je to duhovno izročilo vse do 19. stoletja lahko ohranjalo in širilo le v rokopisnih prepisih.

Andrej Pastor dopolnjuje Ogrinov pregled s prikazom cenzure na Kranjskem, ki je imela pod razsvetljenim reformatorjem Jožefom II. tudi funkcijo vzgojne institucije. Cenzurni red iz leta 1781, ki je dovolil tudi kritike na cesarjev račun, je prepovedoval zlasti dela, ki so širila vraževerje in malikovanje svetnikov, njihovim avtorjem pa je nalagal visoke denarne kazni. Baron Zois je imel v tem času, ko je v Ljubljani že delovalo več založnikov in knjigotržcev, najbogatejšo knjižnico na Slovenskem in v njej tudi vrsto prepovedanih del.

Sonja Svoljšak piše o prisotnosti oziroma odsotnosti filozofsko ter politično spornih in prepovedanih francoskih, angleških in ameriških avtorjev v Licejski knjižnici v Ljubljani do leta 1848, pri čemer je imela največji delež prav odkupljena Zoisova knjižnica.

Marko Juvan v prispevku Cenzor in literarno polje – Kopitar, Čop in Krajnska čbelica obravnava zaostritev cenzure po nastopu cesarja Franca I. v popoln preventivni nadzor nad vsemi tisku namenjenimi vsebinami v vseh jezikih monarhije. Veljal je do marčne revolucije, razmere pri nas pa vzorčno prikazuje spopad za objavo Prešernovih pesmi v almanahu, po Juvanovih besedah mitološko epizodo iz slovenske literarne zgodovine, v kolektivni spomin zapisano kot enostranska obsodba starokopitnega cenzorja, ki ni prepoznal pesnikove veličine.

Marijan Dović na koncu povzema razvoj cenzure v obravnavanem obdobju in se posebej posveča cesarskemu nadzoru nad slovensko literaturo v »podaljšanem« 19. stoletju – od francoske revolucije do prve svetovne vojne. Sega od Linhartovih težav s Poskusom zgodovine in z Matičkom, katerega uprizoritve ni doživel, prek zapornih kazni za začetnike slovenske periodike do zaplembe Cankarjeve Erotike in njenega ponatisa pri Schwentnerju, ki od avtorja ni, tako kot prvotni založnik, zahteval izločitve inkriminiranih pesmi. Tudi Hlapci niso bili uprizorjeni leta 1909, ko so nastali, temveč prvič šele deset let pozneje, po avtorjevi smrti, v Trstu.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

ur. Luka Vidmar: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe

11.01.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Založba ZRC, 2020

Cenzura, naj se jo imenuje tako ali drugače, je stara toliko kot pismenost, tuja pa ni niti likovni umetnosti. Predvsem v krščanskem svetu se je v nekaterih obdobjih kazala v zakrivanju »pohujšljive« golote, češ da vernike odvrača od zamaknjene pobožnosti. Pri tem je šlo sicer za več kot zgolj za vprašanje estetike in moralne neoporečnosti, vendar je bilo še vedno obravnavano dosti manj resno kot odkloni v veri, ideologiji in odnosu do oblasti.

V tem poltretjem stoletju so med prepovedanimi deli prevladovali spisi v nemščini in latinščini, med deli slovenskih reformacijskih piscev pa je bilo na Index librorum prohibitorum uvrščenih največ knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, ki so se zavzemali za reformiranje Cerkve in širjenje osnovne pismenosti med slovenskimi rojaki – z izjemo Dalmatinove Biblije, ki jo je z dovoljenjem smela uporabljati tudi katoliška duhovščina.

Literarni zgodovinar Luka Vidmar, urednik in soavtor zbornika Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, je k sodelovanju povabil pet raziskovalcev in tri raziskovalke. Nina Ditmajer poroča o prepovedanih knjigah v samostanskih knjižnicah na južnem Štajerskem od zgodnjega srednjega veka naprej. Obravnava knjižnice kapucinov, minoritov, dominikancev in frančiškanov ter opozarja na usodo njihovih knjig, ne le prepovedanih, zlasti po posegih Jožefa II. in nemški okupaciji.

Urednik Luka Vidmar se je posvetil percepciji del Ferranteja Pallavicina na Kranjskem. Plemič iz Piacenze je pozornost sestavljavcev Indexa pritegnil z napadi na papeža Urbana VIII. Z zvijačo so ga leta 1643 zvabili v Francijo ter ga v Avignonu prijeli in obglavili. Njegova dela so kljub temu ponatiskovali, zlasti pa je po njegovih ljubezenskih, celo erotičnih spisih segalo tudi plemstvo na Kranjskem; med najbolj znanimi bralci sta bila baron Valvasor in predsednik operozov grof Janez Krstnik Prešeren.

Monika Deželak Trojar razkriva delo zgodovinarja in pridigarja Schönlebna, ki se je v sedemdesetih letih 17. stoletja predvsem s spisi, v katerih je nepopustljivo, srdito, tudi žaljivo do nasprotnikov zagovarjal dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, znašel na Indeksu in se po tem umaknil v anonimnost.

Boris Golec, raziskovalec, ki je ovrgel že več dolgo veljavnih netočnih podatkov o Valvasorjevem življenju, niza in pojasnjuje razloge za samocenzuro v Slavi vojvodine Kranjske. Primeri segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev pri opisovanju svoje rodbine in samega sebe (na primer z navajanjem baronskega stanu), pri raziskovanju identitete drugih oseb (o njih je neprijetne podrobnosti praviloma omenjal le, če je rodbina že izumrla), pri obravnavi obdobja reformacije in protireformacije ter pri prikazu pravne podobe dežele Kranjske.

Matija Ogrin piše o dolgo pozabljenih poznobaročnih slovenskih rokopisih in literarni tradiciji v primežu razsvetljenske formalne ali neformalne cenzure. Uvrstitev posameznih avtorjev na državne indekse je onemogočala tiskanje velikega dela slovenskega baročnega krščanskega slovstva, tako da se je to duhovno izročilo vse do 19. stoletja lahko ohranjalo in širilo le v rokopisnih prepisih.

Andrej Pastor dopolnjuje Ogrinov pregled s prikazom cenzure na Kranjskem, ki je imela pod razsvetljenim reformatorjem Jožefom II. tudi funkcijo vzgojne institucije. Cenzurni red iz leta 1781, ki je dovolil tudi kritike na cesarjev račun, je prepovedoval zlasti dela, ki so širila vraževerje in malikovanje svetnikov, njihovim avtorjem pa je nalagal visoke denarne kazni. Baron Zois je imel v tem času, ko je v Ljubljani že delovalo več založnikov in knjigotržcev, najbogatejšo knjižnico na Slovenskem in v njej tudi vrsto prepovedanih del.

Sonja Svoljšak piše o prisotnosti oziroma odsotnosti filozofsko ter politično spornih in prepovedanih francoskih, angleških in ameriških avtorjev v Licejski knjižnici v Ljubljani do leta 1848, pri čemer je imela največji delež prav odkupljena Zoisova knjižnica.

Marko Juvan v prispevku Cenzor in literarno polje – Kopitar, Čop in Krajnska čbelica obravnava zaostritev cenzure po nastopu cesarja Franca I. v popoln preventivni nadzor nad vsemi tisku namenjenimi vsebinami v vseh jezikih monarhije. Veljal je do marčne revolucije, razmere pri nas pa vzorčno prikazuje spopad za objavo Prešernovih pesmi v almanahu, po Juvanovih besedah mitološko epizodo iz slovenske literarne zgodovine, v kolektivni spomin zapisano kot enostranska obsodba starokopitnega cenzorja, ki ni prepoznal pesnikove veličine.

Marijan Dović na koncu povzema razvoj cenzure v obravnavanem obdobju in se posebej posveča cesarskemu nadzoru nad slovensko literaturo v »podaljšanem« 19. stoletju – od francoske revolucije do prve svetovne vojne. Sega od Linhartovih težav s Poskusom zgodovine in z Matičkom, katerega uprizoritve ni doživel, prek zapornih kazni za začetnike slovenske periodike do zaplembe Cankarjeve Erotike in njenega ponatisa pri Schwentnerju, ki od avtorja ni, tako kot prvotni založnik, zahteval izločitve inkriminiranih pesmi. Tudi Hlapci niso bili uprizorjeni leta 1909, ko so nastali, temveč prvič šele deset let pozneje, po avtorjevi smrti, v Trstu.


11.11.2019

Petra Brecelj: Mašenka

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Zakes Mda: Načini smrti

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


10.11.2019

Andrej Predin: Mica pri babici

Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski


09.11.2019

Susan Sontag: Alice v postelji

Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej


08.11.2019

Mali Joe

Ocena filma Mali Joe


08.11.2019

Dober dan za delo

Ocena filma Dober dan za delo


08.11.2019

Doktor Sleep

Ocena filma Doktor Sleep


08.11.2019

Neskončni nogomet

Ocena filma Neskončni nogomet


07.11.2019

Dober dan za delo

Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:


04.11.2019

Roman Rozina: Po cipresah diši

Avtorica recenzije: Ana Hancock


04.11.2019

Andrij Ljubka: Karbid

Avtor recenzije: Matej Bogataj


04.11.2019

Marija Švajncer: Slavko Grum - vztrajati ali pobegniti onkraj

Avtorica recenzije: Nina Gostiša


04.11.2019

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar


17.11.2019

Lutkovno gledlališče Ljubljana - Tjulenj

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:


30.10.2019

Napravite mi zanj krsto

Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


28.10.2019

Franjo Frančič: Nemir in strast

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.


28.10.2019

Jiři Kočica: Izvirnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Aleksander Golja.


28.10.2019

Achille Mbembe: Kritika črnskega uma

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Aleksander Golja.


28.10.2019

Alenka Koželj: Lovilci sanj

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.


21.10.2019

Platon: Simpozij

Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan


Stran 80 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov