Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov