Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov