Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov