Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov