Vpogled v družinsko življenje

V izteku 20. stoletja, ko se je z nastopom tretje industrijske revolucije začela preobrazba tehnološkega sektorja iz mehanskega in analognega v digitalnega, se je digitalizacija počasi, a vztrajno in nezaustavljivo razširila tudi v preostale pore naših življenj. Tako je kmalu prodrla tudi na področje filma in pri tem obljubljala, da bo tega odpeljala še nekaj korakov dlje od mesta, do katerega ga je pripeljala miniaturizacija tehnologije v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, s tem pa je postal medij filma še bolj demokratičen in dostopen vsem.

A čeprav se je znova izkazalo, da z večjo dostopnostjo medija vanj vstopi tudi večja količina “šuma”, pa prav tako znova ni mogoče spregledati njenih pozitivnih učinkov. Pa naj gre za digitalno nadaljevanje tistega, kar se je v 60. letih porodilo kot amaterski film na eni strani in eksperimentalni na drugi, ali pa za sodobnejši fenomen digitalne gverile. A tako kot v preteklosti se tudi danes še najbolj zanimive stvari dogajajo vmes, na presečiščih, kjer se križajo različne poti, tam, kjer se na primer križata poti institucionalne in neinstitucionalne kinematografije, poti ene in druge umetnosti, ene človeške usode z drugo. Domača kinematografija je na tovrstnih presečiščih v domeni svobodnejšega, odprtega medija filma, že v preteklosti ponudila sijajne stvaritve. Spomnimo se na primer del Karpa Godine ali pa tistih skupine OHO. Zato skorajda ni presenetljivo, da nam je eno najlepših presenečenj zadnjih let znova pripravila v tem, obrobnem, ali vsaj drugačnem filmskem vesolju, ki se odvija onkraj meja “uradne” oziroma institucionalne filmske produkcije.

V mislih imam nedavno spletno projekcijo režijskega debija Tomaža Groma, filma z naslovom Komaj čakam, da prideš. To nekonvencionalno, eksperimentalno, osebnoizpovedno dokumentarno delo na sijajen način nadaljuje prav tradicijo te, na neki način gverilske, a hkrati osupljivo čiste filmske pripovedi, ki so jo pri nas začeli prej omenjeni ustvarjalci.

Pripoved pa ob tem pripelje do tako silovite izpovednosti, na kakršno le redkokdaj naletimo, tudi znotraj institucionalne produkcije. Delo, za katerega sta scenarij in osupljivo nadzorovano, izbrušeno, kot rezilo britve ostro montažo prispevala Tomaž Grom in Špela Trošt, se je porodilo iz njune osebne nuje, iz doživetja nečesa, kar je skoraj neubesedljivo. A pri tem sta ustvarila tako univerzalno pripoved o izgubi in ljubezni, kakršne ne vidimo prav pogosto. Za vse, ki Tomaža Groma poznamo predvsem kot glasbenika, bo delo brez dvoma svojevrstno presenečenje. A po drugi strani smo prav tako že dolgo vedeli – vsaj od njegovega kinotečnega spremljanja Dreyerjevega Trpljenja Device Orleanske – za njegov posebni, intenzivni in izrazito intimni odnos do filmskih podob. Njegovo sposobnost, da v podobi najde čustvo, ki podobo prežema in ga nato potencirano izrazi skozi svoj lastni medij. In prav ta osupljiva prežetost podob s čustvi, ob katerih se gledalcu naježi koža, je ena najsijajnejših značilnosti njegovega dela. Od skoraj dušečega uvoda, ki nam na preprost, vizualno učinkovit način poda izhodiščno čustvo, pa vse do tistega čustveno težkega konca, ko s kamero drsimo po “polno-prazni” sobi. Tomaž Grom in Špela Trošt sta s filmom Komaj čakam, da prideš napisala eno najbolj čudovitih poglavij sodobne slovenske kinematografije. In hkrati postavila svojevrsten spomenik težnjam po odpiranju filmskega medija.