Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


Stran 49 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov