Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.

Ljubljana : ZRC in Zavod Stripolis, 2020

Strip kot »hitro branje za počasne glave«, kot se je reklo, dolga desetletja kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, razen redkih izjem. Prevlada digitalnih tehnologij v posredovanju knjižnih vsebin pa je prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu, Torej zaradi akademske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom še pred nedavnim nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uveljavil risoroman – strip, ki pripoveduje zgodbo kot roman, z množico izpeljav. Nakar je Izar Lunaček na preseku strokovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Potem ko se je smehu v religiji nekoč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil v lahkoten strip.

Avtor, akademski slikar, komparativist in doktor filozofije, bržkone edini pri nas  izpolnjuje tudi »formalne pogoje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je potem, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal postaviti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasnjuje v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komediji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže!«.

Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upoštevalo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smeh nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemeljeval na karnevalu in njegovih povezavah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.

Sledilo je spoznanje, da je bilo demoniziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih besedah, »pri dreganju v izvore religije, pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih potreb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev ciklizma in popularne kulture.

»Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Izar Lunaček čisto na začetku vpraša bralca. Povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je mitologija pred pohodom mednarodnih monoteizmov smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« nadaljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto grozno konfliktno, včasih celo krvavo,« Lunaček z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Mohameda v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo.

S stripovskim esejem Sveto in smešno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rdeči, rumeni in  modri, ki imajo svoje pomene – se avtor torej vrača k svojim filozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pravi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem nekaj poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obredom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva, v zaključku pa se vpraša, zakaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremenilo, da lahko načnemo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in pomenih. »Humor,« na primer pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lahko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.«

Na koncu Lunaček seže še v današnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje trše roke: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi trenda smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozablja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj preračunljivo in koristoljubno zver,« dodaja.