Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo
60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…
Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.
Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…
V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.
Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.
Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.
Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja… Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.
Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.
Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.
Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo. Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.
Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.
Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.
Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.
Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.
V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.
Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo
60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…
Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.
Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…
V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.
Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.
Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.
Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja… Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.
Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.
Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.
Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo. Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.
Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.
Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.
Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.
Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.
V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov