Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.

Ljubljana : Hiša poezije, 2020

Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.

Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.

Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.

Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«

Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.

Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.