Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov